Na tej spletni strani ni prav nič zanimivega!
Video se navezuje na vzpon posnet januarja 2008.
Preden sem kupil svojo HD kamero sem se malo igral in testiral nek sonyjev prehodni model. Vsi računalniki, ki sem jih takrat imel, niso bili dovolj močni, da bi lahko montiral v HD, tako da je potem na koncu nastalo pričujoče skropucalo, ko sem bolj kot ne ugibal, kje rezati in kaj ne. Tudi glasbe ni in jo bom dodal s pomočjo youtubeovega vmesnika.
V torek 24. marca je bil v prilogi Dnevnika – Anteni objavljen krajši intervju na temo slovenskega dokumentarnega filma Špaltna Ekspres.
Anže Čokl je zapisan športu. Enostavno in brezpogojno. Sprva je sicer deset let posvetil gimnastiki, toda njegova največja ljubezen so gore. In v gorah je v zadnjem času njegova zvesta spremljevalka tudi kamera – univerzitetni diplomirani inženir strojništva je namreč vse bolj domač tudi pri snemanju dokumentarnih in avanturističnih filmov. Osem let bo, odkar se je navdušil za snemanje, in v tem času je posnel več kot 142 krajših filmov z različnih koncev sveta, pomladi leta 2006 pa je v Cankarjevem domu premierno predstavil svoja prva večja projekta – prvi slovenski smučarski film Lovci na pršič ter gorniško raziskovalni film Kraljestvo oblakov. Z Anžetom smo se pogovarjali o njegovem najnovejšem filmu z naslovom Špaltna ekspres in odpravi v gorovje Kokšal To.
Špaltna v žargonu pomeni ledeniško razpoko. Te skrivajo ledeniki v visokih gorstvih. Padec v takšno razpoko je lahko usoden, zato se alpinisti v ledeniškem svetu premikamo navezani. Na odpravi so bile prav ledeniške razpoke ena največjih nadlog in togot odprave. V enem takšnih ledenih brezen je padel tudi član odprave in si pri tem nerodno zlomil gleženj. Stotine kilometrov stran od civilizacije takšen zlom seveda pomeni hudo resno situacijo, saj pomoči ne moreš pričakovati od nikogar razen od tam navzočih prijateljev, reševanje pa je zapleteno in naporno.
Psihofizično kondicijo vzdržuješ z rednim plezanjem in ker veliko plezamo v gorah, se za odpravo posebej pripravljam zgolj s tekom. Čez leto pa telesno pripravljenost vzdržujem tudi s treningom z utežmi, smučanjem…
A se mi zdi, da je skoraj bolj kot trening pomembna tudi dobra aklimatizacija, torej to, kako se privadiš na veliko nadmorsko višino. Ta se pri vsakem posamezniku razlikuje – nekateri se privadijo hitreje, drugi pozneje. Izkušnje s prejšnjih odprav mi pomagajo pri tem, da se zdaj poznam in vem, kako se jaz osebno najlažje privadim na življenje v visokogorju.
Pred leti sem se ob preganjanju dolgčasa, ko je zunaj divjalo neurje, v šotoru na Škotskem s prijateljem pogovarjal o neraziskanih predelih gorovja Kokšal To. Minila so leta, v glavo se mi je prikradel spomin in zamisel je privrela na plan. V Freeapproved smo bili ves čas zelo aktivni. Nabrala se nas je skupinica enako mislečih članov, tudi dobrih prijateljev, in že se je začel razburljiv proces načrtovanja odprave vse do njene izvedbe in uspešnega zaključka.
Vsekakor! To je bila osnovna ideja in bistvo odprave. Za nas je bila to največja motivacija: odpraviti se tja, kjer doslej ni stal še nihče. Občutiti delček tistega, kar so včasih občutili raziskovalci na svojih potovanjih v neraziskane kotičke sveta.
Nenavaden, poseben, lep in neponovljiv ko pomisliš, da v tem današnjem, z vsemi bedarijami prenapolnjenem globaliziranem in vse bolj virtualnem svetu še obstajajo kotički sveta, kjer si odvisen sam od sebe ter prijateljev. Odrezan od sveta in sodobnih komunikacijskih poti … Kjer je človek prvinsko človek in za preprosti, a vendar doživljajsko nabit vsakdan potrebuje zgolj najnujnejše. Hrano in pijačo in primtivno domovanje – šotor.
Hm, dobro vprašanje, A če dobro pomislim, imam vseeno bolj mirno roko v težkem detajlu smeri. Napaka pri plezanju smeri s pomanjkljivim varovanjem pomeni najhujše, roko pri kameri odpraviš z vnovičnim pritiskom na gumb in novim posnetkom v skrajnem primeru zgolj z nekaj efekti v postprodukciji.
Odpravo smo člani financirali iz lastnih prihrankov in s pomočjo sponzorjev. Okvirni proračun celotne odprave z obvezno opremo, logistiko, transportom in nasploh vsem za 24 dnevno avanturo je znašal okvirno 28.000 evrov.
Najtežje je bilo tistim, ki so šli na takšno avanturo prvič, saj je oprema precej draga, a nujna. Dodaten zalogaj pomenijo tudi obvezne reči za snemanje, saj poleg kamere potrebuješ še cel kup druge navlake, da kamera sploh deluje – sončne celice, dodatne baterije…
Ime seje porodilo med prijatelji in se je potem nekako prijelo. Zadnje čase se ubadam s tem, kako bi to »blagovno znamko« smiselno poslovenil (smeh). Kakšna ideja?
Za več informacij si lahko ogledate osebno stran Anžeta, kjer so na voljo tudi njegovi filmi, www.anzecokl.com in stran društva www.freeapproved.com
Sploh ne vem kje je logika, da najprej plačaš 77 EUR, da se potem lahko en mesec dan za dnem matraš in zafrkavaš z nesmiselnim prekladanjem uteži in premikanjem različnih bremen.
Kot omenjeno sem po dveh mesecih spet zagljivil in se spravil k treningu z utežmi. Doslej mi je tovrstna vadba pomagala tako za napredovanje pri plezanju v skali kot seveda tudi splošnemu boljšemu fizičnemu stanju. In kar je najbolj pomembno … Vse bolj je izgledalo, da se bom posušil do kosti. Če ne migam, enostavno nimam teka in včasih v celem dnevu pojem 1 jogurt in grem spat. Ko migam pa se mi tek poveča do neskončnosti in bi lahko samo jedel, jedel in jedel.
Aja pa tistih par sendvičev, solat in palačink v Sputniku ob četrtkih ne štejem zraven, ker tisto je energija, da lahko sploh govorim 
V tragični nesreči je preminila legenda prostega smučanja, BASE skakalec in zadnje čase predsem ski-base skakalec Shane McConkey. Nastopil je v mnogih smučarskih filmih in bil eden najbolj drznih in inovativnih prostih smučarjev.
Pravkar sem prebral, da se je ob snemanju najnovejšega filma v Dolomitih smrtno ponesrečil. Smučke, ki jih ob svojem odskoku s stene odpne, se niso v celoti odpele. Ena izmed smuči je ostala na nogi in zaradi zračnega upora Shanea obrnila na glavo, pri tem pa ni mogel izvleči padala.
Ugasnilo je še eno mlado življenje izjemnega človeka, ki je živel za smučanje in avanture. Naj počiva v miru …
Čas tako hitro beži, da ga še celo jaz v zadnjem času težko “dohajam”. Dela je prek glave in ko je “konec” v pisarni, se začne še delo od doma.
V zadnjem mesecu sem precej zanemaril trening. Ne tečem, ne hodim na plezalno steno, naredil sem krajšo pavzo s treningom uteži.
Tega dečkota ni veliko v pisarni. Se pa spozna na Photoshop in igle. Pa uteži.
In ko tako “zapadeš” v delo in na stran odrivaš rekreacijo, končas s tem, da migaš samo še parkat na teden in ne več vsak dan. Zdaj razumem, zakaj mi je zdravnik pred meseci (ko sem migal vsak dan) napisal: “Priporočamo rekreacijo!” Ker je bil daljnoviden!
Ubogal bom nasvet in (upam) da že jutri znova začnem z utežmi in plezanjem na stenci.
Že nekaj časa razmišljam, da bi končno kupil Blu-ray, ki ga potrebujem za “peko” HD filmov … Najprej sem mislil, da se format itak ne bo prijel, kot se ni HD DVD, a sem se očitno motil. Precej razširjena zadeva je namreč postala in to v kratkem času! Edino kar me še vedno pošteno moti pa je cena medijev. En BR-D stane preklemanskih 7 EUR!
Če bo kaj časa bom poskusil enega izmed HD filmov spraviti v BluRay format, da vidim kaj se zgodi po “transcodingu”. Če mi bo všeč, bo najbrž res čas, da se naroči blu-ray
Vreme se končno nekako umirja in po hudi z zimi z veliko snega (vsaj na Gorenjskem, konkretno v Bohinju) vse hitreje potekajo dela urejanja okolice. Z mesecema zamude pri dokončanju se ravno ne gre hvaliti, bo pa zato vsebina hotela tako bogata, kot nikjer drugje
Pogled z balkona
Danes sem se poigral s fotoaparatom in sestavil eno zanimivo panoramo. Pogled z balkona hotela. Tokrat sem se zaradi posebnih potreb s fotografijo osredotočil predvsem na prostor pred hotelom, prihodnjič pa naredim eno panoramsko fotografijo in veličastnega pogleda na gore! Ta je res fantastičen!
Osem posameznih z načinom full auto sem naredil s pinki pošastjo od Sonyja, fotografije združil v Photoshopu in končni rezutlat je za tako “trotl-zihr” metodo prav neverjeten. Še prehodov med posameznimi fotografijami se ne vidi! Fotografija bo zanimiva tudi zato, ker bo čez 14 dni ta pogled tako zelo drugačen.
Sin nacista. Fotografirano v provinci Xinjiang, Kitajska 2005
Za osebo na fotografiji ne bom podal imena, ker je njegova zgodba tako zelo kruta in žalostna, da je ime povsem brezpredmetno.
Fotografija je bila posneta na dan odhoda iz hotela v središču opuščenega mesta v provinci Xinjiang, po tem, ko je oseba s polno ritjo alkohola na fotografiji prijatelju grozila z nožem prislonjenim na goltanec in nekaj izmenjanimi pestmi.
Ob poslušanju zgodbe njegovega poznega otroštva in o tem kdo in kaj je bil njegov oče, sem se pošteno zamislil kako zelo daleč so šle nacistične ideologije in dejanja. Ker sem omejen s časom naj bo to neke vrste napovednik zgodbe, ki jo morda nekoč razkrijem in zapišem na blog.
Tisti, ki vedo o kom teče beseda, naj se prosim vzdržijo komentarjev z zapisom njegovega imena. Hvala.
Mnenja gledalcev so bila zelo pozitivna.
“Čutiti je bilo ljubezen v zraku. Ljubezen in strast do gora in neposrednem stiku z naravo. Videlo se je, da ni vse samo fun&games ampak tudi odgovorne odločitve (ena? hec;)… “
“Zelo lep in globok vtis puščajoč film.
Čestitke vsem , ki ste tako ali drugače sodelovali pri filmu , spoštovanje do Tadejeve volje premagovati bolečino ostalim pa vsa čast tovarištvu ob pomoči kolegu.
Tehnično pa film itak raztura.”
“Film kot tak mi je bil všeč. Ste res predstavili še neraziskano območje. Se da občutiti pričakovanje pred odkrivanjem neznanega.”
“Film mi je bil zelo všeč, ker vam je vanj uspelo vplesti ravno pravšnjo mero profesionalizma, “dokumentarizma”, prijateljstva in simpatičnosti. Lepo ste pokazali kako poteka odprava, tako dobre kot težavne plati – zelo me je ganila požrtvovalnost ekipe pri pomoči Tadeju.(Tadej, da bi se ti čimprej gleženj popravil do popolnosti!) “
“Le tako naprej, fantje! Vsak vaš film je veselje pogledati, ker ste taki entuziasti. “
“Res je bil super! Fascinantne slike, razgledi gorovja. Le tako naprej. “
“Čestitke za dosežek, film mi je bil všeč. Vem , da je bilo vanj vloženega veliko dela, truda, ljubezni ( pri snemanju in obdelavi), zato že s tega vidika :kot ,da ni napak. 1:0 za Freeapproved!”
“Najprej vse čestitke obema glavnima akterjema (kar se filma tiče) in seveda vsej ekipi Freeapproved. Film je odličen, predvsem posnetki narave so fantastični.”
“Film je super!
Na žalost nisem oko sokolovo, tako da nimam kritike, ki bi pomagala izboljšat naslednje izdelke.”
“Če bi mi vsakič, ko sem v cankarju ure tako hitro minevale bi bilo fenomenalno “
“Super, super in še enkrat super! Ta prava klapa ste, ki nas je včeraj full zabavala in za dobro urco “odklopla”….:-) “
“Film je super! Vsak vaš naslednji projekt/ film je boljši kar je zelo pohvalno in se vidi, da se zares trudite. Bravo. “
“Dokumentarc je bil fenomenalen. Barve so se zdele skorajda neresnične kako lepe so bile, ravno tako pokrajina, gore in navsezadnje vsi udeleženci odprave. Z zagotovostjo lahko trdim, da teh krajev ne bom nikoli videl v živo sem pa na premieri imel takšen občutek kot, da sem dejansko tam z vami.
Ob tej priložnosti se zahvaljujem Janiju Skrinjaru za povabilo na ogled filma vsem ostalim članom odprave pa čim več takih podvigov.
Fantje se vidimo na naslednji premieri!”
“Film je bil več kot zanimiv: napet a vendar zelo zabaven – verjamem, da ste s tako mero humorja veliko lažje preživeli … Čestitke! Pri filmu mi je bila zelo všeč vaša odločitev, da ste spremno besedo prepustili šolanemu glasu: malenkost, ki pa vsaj po mojem mnenju močno vpliva na dojemanje dokumentarnega filma in mu da tisto pikico na i v profesionalno “
Moje letošnje prve besede pred 616 glavo množico.
Premiera filma Špaltna Ekspres je za mano. Pa tudi za nami, saj so vanj tesno vpleteni še Boštjan Virc in prav vsi ostali akterji našega najnovejšega dokumentarnega filma.
Izjemno zadovljen in ponosen sem menda lahko, da smo tudi tokrat z našim filmom in brez podpore kakršnekoli PR ali druge agencije za dogodke, znova razprodali Cankarjev dom. A tokrat dvorana ni bila zgolj razprodana, temveč dobesedno razgrebljena. Prijazne gospe na blagajni so namreč povpraševale kaj se dogaja in kakšen film to sploh je?! Po njunih besedah menda doslej še za noben slovenski dokumentarni film (še manj z alpinistično/gorniško tematiko) vstopnic za Linhartovo dvorano niso prodali v samo dobrih štirih dneh. In še to kar 16 dni pred dnem premiere!
Zaradi velikega interesa smo tako pripravili še drugo projekcijo ob 21. uri, v isti dvorani. Tudi tu je bil odziv fenomenalen, a dvorana vseeno ni bila nabita povsem do zadnjega sedeža. Še vedno sem mnenja, da je za to krivo usihanje momentuuma, ker so šle vstopnice za projekcijo ob 21. uri v prodajo 1 dan prepozno. In tako sem se moral za letos sprijazniti s samo 1000 prodanimi vstopnicami.
Odzivi in komentarji različnih ljudi, ki so si film ogledali in o njem spregovorili, so fantastični. Kot sem povedal že ob svojem uvodnem govoru na odru pred projekcijo, sem resnično vesel in zadovoljen, da je odziv občinstva tako pozitiven. Obenem nam da vedeti, da so naši filmi privlačni za širok krog ljudi in ne zgolj za tiste, ki jih zanimajo gore, plezanje in odpravarstvo. Mislim, da je tudi to razlog za tako številčno obiskano premiero. Alpinistov s ferajnov pa je – kot je na mojih (naših) filmih že ustaljeno – najmanj.
Ob koncu prve projekcije nam je na oder prišlo čestitati in podporo izreči precej ljudi. Priznam, da sem imel dober občutek in se hkrati tudi zamislil ob besedah enega izmed njih: “Čokl, s takšnimi dogodki, kot ste ga naredili danes, dajete upanje in zgled za vse slovenske filmarje!”
Razprodana Linhartova dvorana na premieri Špaltna Ekspres
Letošnjo premiero si bom zapomnil po še nečem … O nezanesljivosti sodobne tehnike, ko se je ob drugi projekciji nenapovedano na velikem platnu pojavila “Microsoft Corporation” – dvorana pa (znova) v smeh. K sreči ni dolgo trajalo, je pa skrajno moteče. Predvsem pa ne bom pozabil groznega občutka, čeprav “nič kriv”, ko sem mislil, da se bom ugreznil v zemljo. Ali pa padel v špaltno, karkoli že pač.
Še bolj zanimiv je odziv občinstva ob raznih bolj ali manj humornih vložkih v filmu. S prijatelji “analitiki”, premišljeno razporejenimi po sedežih na različnih koncih dvorane, smo prišli do zanimivih ugotovitev katere fore pritegnejo, katere manj in katere sploh ne. Še bolj interesantna so spoznanja, da so kakšne “fore” za katere smo bili prepričani, da se bo občinstvo v dvorani smejalo, doletele na mlačen odziv. Tiste, ki so se nam zdele ne-vredne omembe – pa ravno obratno – smeh na polno!
Ko so nas v predprodajni mrzlici spraševali po tem, če imamo glede na naval na karte reklamo na največji slovenski televiziji, sem znova dobil tudi potrditev, da je bila naša mini amaterska medijska kampanja očitno nadvse uspešna in da bomo tudi v prihodnje pridno izkoristili vse kar smo se ob tem doslej naučili. Izkušnje bodo prišle – tako kot vedno – še zelo prav.
Predstavitev članov odprave
In kaj sledi?
Najprej bomo poštimali še tistih 5 kadrov v katerih zvok za stotinko zaostaja za sliko. Potem pa bo film predvajan še na nekaj lokacijah v Sloveniji in zatem na festivalih. Nekoč ga morda objavimo še na spletu … Seveda pa smo že okupirani z mislijo na naslednji snemalni projekt enkrat v bližnji prihodnosti.
Še na tem mestu hvala vsem, ki ste prišli na premiero! Do prihodnjič – lep pozdrav.
Med ogledom filma
Fotografije: Klemen in Primož Lajevec
