Mraz v Ljubljani

Evo, danes zjutraj v avtu … V centru Ljubljane! Zakon!

Pomnim še dni, ko je v Ljubljani vladal tak mraz po teden, dva in tri. Nekoč so nas učili, da gre za sibirski anticiklon. Ta hladen val suhega in ledeno-mrzlega zraka se je načelno vsako zimo zadrževal nad delom Evrope in naganjal mraz v kosti. Če me spomin ne vara se tega v letih 2005-2008 ne spomnim in je bilo v glavnem ves čas samo relativno toplo, žal.

Ne vem pa kaj to pomeni primerjalno z na primer povprečnimi temperaturami januarja 1990 ali kaj podobnega za dlje časa nazaj. Upam, da se najboljši poznavalec vremena na Freeapproved Ortarjev Jaka kaj oglasi s komentarjem in mi pomaga iz zadrege …

Večinoma se takšnega mraza vsi izogibajo in ga ne marajo. Zamrzujejo stekla na avtih, stroški za ogrevanje so višji, pločniki so poledeneni in padajo po tleh in še marsikaj …

Mraz v Ljubljani, januar 2009

Mraz v Ljubljani, januar 2009

Je pa ta hud mraz dober vsaj za nekaj … LEDNO in zimsko plezarijo v splošnem :)

Podvozje za zimsko plezarijo

Imam eno resno težavo! Nobene dereze, ki jih imam doma, mi ne pašejo na čevlje, ki sem jih pred kratkim kupil za trdo zimo in mini odpravice – La Sportiva Spantik.

Čevlji La Sportiva Spantik

Čevlji La Sportiva Spantik

Ker so bojda zelo topli in posledično malo bolj “debelušni”, nanj ne moram pripeti niti derez Grivel Rambo 4, niti 2F niti BD SabreTooth. Zdaj se oziram za Grivelovimi G14, ki so modularne – lahko so z dvema zoboma, lahko z enim. Ker sem se povsem navadil na plezanje z enim zobom in ker so v kombiniranem terenu enozobe dereze dejansko “lažje za uporabo”, bom tudi G14 nemudoma predelal iz 2 na 1 zob.

Dereze Grivel G14 NewMatic

Dereze Grivel G14 NewMatic

Edina rešitev pa je očitno v sodobnem sistemu pripenjanja “NewMatic” kot ga imenuje Grivel, kar pomeni, da imajo dereze spredaj nekakšno košarico in so torej polavtomatske.

Zdaj me torej čaka, da dereze poiščem in jih preizkusim, če bodo vsaj te pasale. Sodeč po fotografijah Marka Prezlja bodo, saj enako kombinacijo čevljev Spantik in derez uporablja tudi Steve House.

Nahrbtnik za dnevne ture – Flight 28

Danes sem končno dobil nov nahrbtnik. Ko sem dvignil paket na pošti, se mi je zdel blazno težak, a sponzal, da so v škatli še druge dobrote :)

Nahrbtnik je najbolj možne kičaste in kričeče barve – a z namenom. V slabem vremenu in v kakšnih neprijetnih situacijah imam v hribih rad, da je oprema (in z njo jaz) viden. Če ruzak kje iščeš v megli, če ti kamorkoli pade, če ga pustiš pod steno in vmes močno sneži, pa ga malo zasiplje in tako dalje.

Velikost je primerna za daljše poletne enodnevne ture in seveda za zimsko dnevno plezarijo. Nahrbtnik je sorazmerno lahek in je nadomestil moj dosedanji, kar rekordnih 5 let (upo)rabljeni Black Diamond Speed, pravtako 28L.

Prednost manjšega ruzaka sem že večkrat spoznal. Čeprav vedno pakiram “minimalistično” in večinoma vse pustim doma, večkrat tudi hrano (hvala Grega, Tadej, hvala Bor, hvala Arne in ostali soplezalci :) ) – je dejstvo, da če imaš velik nahrbtnik, več vzameš. Kar še kaj zabrišeš notri, češ – saj je prostor. S temi “manjšimi” nahbrtniki teh težav nimam in ravnotako spravim notri prav vse kar potrebujem. Filozofija je nekako takšna, da za plezanje hočem čim manjši nahbrnik, ki je lahek in me ne ovira, na dostopu pa že potrpiš, če ni vse optimalno spakirano v notranjosti.

Kadar vrv in čelado dam na zunanjo stran, mi notri v bistvu vedno ostane toliko prostora, da niti ne vem s čim bi ga zapolnil. Tako mi na primer nikoli ni jasno kako imajo lahko nekateri turni smučarji 45L nahrbtnik za triurno turo. Nekateri ga imajo zato, ker pravijo da lepše “drži smuči”, drugi zato, ker je to pač edini, največ pa je takšnih, ki pravijo: “ja kako vendar pa bi imel lahko manjšega- poglej, še ta je poln!”

Kako se tale Sulphur (žveplo) barva nahrbtnika obnese v praksi še ne vem, bojim pa se, da me bodo poleti spet obletavali roji muh. Jasno zato, ker bom preznojen in smrdeč sopihal navkreber, a tudi zato, ker muhe in insekti v splošnem “cepajo” na žive barve – rdeča, modra, vijola, ipd. Narava je takšne barve cvetov naredila zato, ker se na tak način prenašajo plodi. Pride čebelica, metulj whatever in bzzzzz se guzijo po barvastem cvetu in odletijo in brezbrižno oplajajo vsa obiskana letališča (cvetove). Pocestnice bi bil napačen izraz, primernejši se mi zdi poletališčnice.

Pustimo to živalsko gonjenje in razmnoževanje ta hip ob strani in preidimo k bistvu. Uporabnost nahrbtnika. Pred leti so v gore nosili velike krošnje, potem so sledili nahrbtniki z okvirjem, danes so sodobni nahrbtniki pač takšni kot na zgornji fotografiji. Lahki, uporabni, pretežno brez odvečne navlake. Obstajajo sicer še mnogo lažji, a ker je ta velikost nahrbtnika pri meni največ v uporabi in ga ne bi menjal vsak mesec – bom potrpel in nosil teh 1200 gramov hočeš-nočeš teže s seboj.

Ko bom z nahrbtnikom preživel kakšno zanimivo avanturo (kot na primer davnega februarja 2001 v Chamonixu, ko sem v bivaku spal z nogami v nahrbtniku), pa se še oglasim. Ali pa, če mi bodo skušali insekti, mahnjeni na žvepleno barvo, storiti silo!

Varnost in adrenalin ne gresta skupaj

Danes sva z Borom plezala eno zelo lepo smer. Kratka in sladko. In čeprav me navpičnost ključnih raztežajev ne moti, vseeno ne maram preveč mest, kjer ni možno namestiti (dobrega) varovala. Dobrega zato, ker slabih že nekaj časa ne nameščam več pogosto. Ko sem bil še bolj zelen kot sem sedaj, sem tu in tam kakšno varovalo naštimal in je bilo slabo. V primeru padca gotovo ne bi držalo, pač bolj “za psiho”, kot se reče. Zdaj pa recimo, da psiho “imam” boljšo in me pač zgolj skrbi za varnost. Za to pa vse bolj. Te pa slaba varovala (varnosti) ne prinesejo v izobilju…

Tudi vršiček macesna je v redu, če drugega ni.

Tudi macesen je v redu, če boljšega ni. Bor proti koncu prvega raztežaja.

Tako pride, da mora biti človek malce iznajdljiv. In danes je bilo na primer v najlepšem (3.) raztežaju prav zabavno plezati v detajlu – navpičnem kotu lepo zapolnjenim s snegom. S hrbtom se veselo opreš na steno, meča ječijo pod silo, ki jo potencira navor, medtem ko stojiš na konicah derez. Ampak si lepo vzameš čas, se razgledaš naokrog in nadješ na primer izvrsten skriti skalni rogelj (nekakšen izrastek v steni :) , preko vržeš gurtno in varovanje je popolno. Da bi se gurtna (prešita zanka) ne izmaknila in spolzela dol, sem jo lepo zadelal s trdim snegom, če pa tega ne bi bilo se pa lahko izvrstno uporabi tudi odvečno opremo. Npr. danes bi lahko na to gurtno obesil vse ledne vijake, gurtno obtežil in miren, vedoč, da se ne more sneti, plezal dalje. Potem se pokažejo še možnosti za namestitev jebice in tako dalje. Pravi užitek torej! Veliko bolj užitkarsko kot prvi raztežaj, kjer z izjemo dveh klinov in ene prešite zanke ni bilo v 60 metrih kaj pretirano “varnega”.

V najlepšem raztežaju je v pravem položaju čas tudi za fotografiranje. Super razmere (v tem delu) in dobro varovanje slehernemu plezalcu prikličeta nasmeh na usta.

V najlepšem raztežaju je v pravem položaju čas tudi za fotografiranje. Super razmere (v tem delu) in dobro varovanje slehernemu plezalcu prikličeta nasmeh na usta.

Kot že tolikokrat se je tudi danes v omenjeni smeri pripetilo, da je bil najbolj smotan raztežaj tisti, ki je načeloma najlažji. Borči je tako praskal po ostankih pomrznjenega snega in količini ledu primerni za v kozarec soka. K sreči je visok, pa je s svojo medvedjo šapo zagrabil kar za bližnje ruševje. Tudi na slednjega imam krasne spomine – kot na primer davnega leta 1999, ko sem bil res živo-zelen “plezalec” in sem s Primožem Lajevcem in Petrom Mikšo “iskal” primerni sestop. S Sinjega slapu smo namreč krenili desno, gazili ko budale in naposled zalutali. Ko smo prišli nad navpičen, in kot se je kasneje izkazalo – previsen 30 metrski skok – smo se odločili za spust po vrvi. Ta spust mi je še danes nekaj najbolj groznega kar pomnim – “abzajlali” smo namreč na prastar, rahitičen macesen debeline kakšne 3-4 centimetre! Edino kar smo sredi plazovitih pobočij sploh našli. Jao!

Pogled navzdol v najlepšem razteažaju

Pogled navzdol v najlepšem raztežaju. Lepo je vidna tudi prešita zanka prek izvrstnega in sprva skritega skalnega roglja.

Da se vrnem k današnji uživaški plezariji… Po zares zares dolgem času sem se mdr. danes tudi močno spotil. A ne med vzponom, saj so bile temperature ravno pravšnje, pač pa na dostopu! Borči ima očitno preveč kondicije, saj pridno trenira čez dan in čez noč :) Najbrž mu prav te nočne avanture širijo pljuča in tako sem danes sopihal kot tovrni vlak. Nekako sem ga sicer kljub svojim letom še dohajal, ob tem pa so se mi kot omenjeno na čelu pri minus nekaj pojavile potne srage. Pojav, ki ga ne pomnim že lep čas. Sem bolj kot kakšna kača – moja normalna telesna temperatura je 36,2ºC, vročina me kuha pri manj kot 37ºC, potim se pa tudi bolj malo v splošnem. Sploh pozimi.

Bor rije proti izstopnim metrom

Bor rije proti izstopnim metrom

Škoda, da se je ves dan megla gibala prav okrog vstopa, tako da ni bilo pravih razgledov. Plezanje je pa vseeno bilo odlično in upam, da bo letos dobra zimska sezona. Pa da se vmes še malce segreje in potem spet zahladi, da bo še kje kakšen škripavček. Prav zanimivo je namreč kako je lahko v isti steni, samo 50 m stran, sneg povsem nesprijet in rahel – beri: neuporaben za plezanje!

Za dodatno veselje pa je poskrbel še zmrznjeni desni sredinec aka fuck finger. Iz neznanih razlogov ga zelo slabo čutim, enak občutek kot pri blagih omrzlinah. Od kje to mi ni jasno, ker mi je samo enkrat pošteno zanohtalo …

Do prihodnjič torej in – Srečno!

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.