Have fun

Restavracija se imenuje “ZLATO runo” in ne Zlati Runo.
Pojasnilo g. Čoklu: Runo ni ime kužka, temveč ovčja dlaka oz. dlakava ovčja koža. Če ste planinec, verjetno uporabljate izraz “fleece” oz. “flis”. Fleece v prevodu pomeni prav runo. Ne bom nadaljeval v smeri pojasnjevanja sicer dokaj znane antične legende o Argonavtih in zlata polnih gruzinskih gorskih rekah, saj to za popravek korektnosti vašega zapisa ni pomembno. Torej: Zlato runo – v vednost, ravnanje in obisk.

Sicer pa bi ostalemu bralstvu rad predstavil zlasti restavracijo:
Sam sem posredno izvedel za odličnost ljubljanske restavracije Zlato runo. Ker gre za gurmane, ki jim zelo zaupam, se kar “bianco” pridružujem odlični oceni. Da pa ne bi ostalo le pri tem, se bom v najkrajšem možnem času podal tja na kosilo, saj: so bili komentarji prepričljivi in sem brez obiska gotovo na hudi izgubi, ker je potrebno dobrim restavracijam dati vzpodbudo, ki si jo zaslužijo. Pomembno je, da restavracije z dobrim razmerjem cene in kakovosti izrinjajo one druge. Bistveno je razmerje: najboljši izmed milijonov kebabov za 3 do 4 € je enako vreden obstanka kot najboljša izmed grdobin iz pečice za 30 €. Osebno se mi za 3 € zdi povsem dovolj, da me med jedjo ne napadajo živali in mi ne drsi na (tujih) izločkih, medtem ko se mora v tistih 30 € svetiti tudi šolana podrobno opazovana (po)steržba, (srebrn?) pribor, sveže drage sestavine ipd. itd. Težko bi moralo biti drag, v Ljubljani pa to zaenkrat mnogim precej nonšalantno uspeva.

Zlatemu runu v prid govori prav izjemno razmerje med ceno in kakovostjo, upam, da se bodo tudi v bodoče trudili s takšnim preseganjem standardov.

Benevolenten pozdrav,
G(h)ost