Napovednik novega filma

Kar težko se že zadržujem, da že ne objavim napovednika našega novega filma iz Kirgizistana. Narejen je bil v bistvu že pred tednom dni, ampak ker sva z Boštjanom tako prekleto picajzlasta, ga nočeva dati v javno objavo toliko časa, dokler res ni izpiljen. Danes se tako na delovni postaji preko noči renderira in procesira 3 minutni napovednik našega novega dokumentarnega filma, ki smo ga posneli na letošnji odpravi v Kirgizistan.

Če bo tokrat vse v redu in bo zadeva primerna za objavo, se že močno veselim, da trailer končno objavim! V ponedeljek bo verjetno že online, potem pa začnemo z distribucijo in snubljenjem za ogled premiere filma v Cankarjevem domu.

Biksenonke nad Jezerskim

Danes smo se Bor, Tadej, Miha in Anže odpravili na prvo ledno turo v zimski sezoni 2008/09. Iz Ljubljane smo odrinili malo po 12:30 in tako zložno prispeli k postaji tovorne žičnice v popoldanskih urah.

Plezanje je bilo zabavno, zlasti v zgornjem delu, kjer je bil led dober in plastičen – moker, predvsem pa je za veselje in zabavo poskrbelo močno sneženje in prihajajoča tema. Ravno na sestopu je bilo sneženje najmočnejše in tema popolna.

Ker sva imela oba z Borom ultra hude čelne svetilke, sva se hecala, da sva kot biksenon na avtomobilu. Te “čelke” so res vrhunsko svetle in omogočajo celo snemanje v popolni temi. Meni je to morda včasih še bolj pomembno kot npr. kam stopam :) Zanimivo je tudi to, da s tako močno naglavno svetilko včasih lažje sprejmeš kakšno odločitev, ker dejansko vidiš daleč in veš, če bo prehod mogoč ali ne… Navdušeni nad to poznopopoldansko/nočno avanturo smo se odločili, da bomo oboroženi z biksenonkami še kdaj zahajali v hribe ob tako poznih urah…

Film, ki bo uprabo v praksi tudi prikazal, pa je že v delu.

Gruzijska gostilna Zlato Runo

Pred dnevi smo se odpravili na službeno kosilo v novo gostilno z gruzijsko hrano – Gostilna Zlato Runo. Polni pričakovanja in navdušenja smo stopili v preprosto restavracijo, kjer nenavaden ambient popestri izjemno prijazen možak, ki je obenem stregel, poračunal, točil pijačo in veliko govoril.

Najbolj zanimivo je to, da je hrana dejansko dobra – ker je domača. Vse sestavine namreč omenjeni mož v eni osebi kupuje pri slovenskih kmetih. Tako je barva jajc dejansko živorumena, skuta in okus, prav tako mladi sir in podobno.

Gostilna Zlati Runo na Hacquetovi v Župančičevi jami.

Gostilna Zlato Runo na Hacquetovi v Župančičevi jami.

Najprej smo vsi želeli njoke, a nas je mojster prepričal, da moramo probati Arapačiri Pararičii – ali nekaj takšnega. To je najbolj tipična gruzijska jed in razen tega, da je bila meni osebno preveč slana, kar dobro tudi izgleda. Možakar je potem kar gratis nosil razne ostale domače dobrote in opeval menda izvrstno gruzijsko vino.

Kar ta gostilna nima v finem interierju, izbranem priboru in opremi ter ostalih materialnih rečeh, vse 1000x nadomesti in odtehta nezaigrana in odkrita prijaznost človeka, ki se trudi iz nič nekaj narediti. Poleg tega pa so še cene “ugodne”.

Skratka – gostilno toplo toplo priporočam, že zato da spoznate prijaznega možaka in seveda probate tipične gruzijske jedi… v Ljubljani, na Hacquetovi v Župančičevi jami 50 m od Mobitelove stavbe na Vilharjevi.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.