Promet v Ljubljani – rak rana mesta

Prometni kaos v Ljubljani se ob dnevih, kakršen je danes, zlahka primerja z najhujšimi in mesti drugod po svetu.

Ko mi je prijatelj iz Londona pravil o njegovi uro trajajoči vožnji v službo, sem si mislil: “oh, ubogi mož, kaj neki mu bo ves denar, ko pa se takole vsak dan drenja v zastojih na cesti…”. Situacija v Ljubljani ni prav nič boljša. Vsaj na današnji dan ne. Ko pada dež, so naenkrat vsi po nepotrebnem počasni kot polži. Pa nisem divjak oziroma sem, samo ne na cesti :) Sploh pa ne v mestu, kjer redkokdaj za več kot 5-10 km/h prekršim predpisano/dovoljeno hitrost. Na avtocesti je drugače, ampak tam ni otrok in ljudi ob cestah.

Kakorkoli že – vsi se tako prekleto vlečejo. Sveti zelena luč in vsi stojijo. Potem se kakšen bedak zapodi v križišče, češ da bo hitrejši, če “čaka” in the middle of nowhere. Tak bedak potem zablokira križišče na vse strani in vsi stojimo.

Danes nekaj po 16. uri na poti na zavarovalnico, sem se tako z Vilharjeve do konca Šmartinske vozil kakšnih 30 minut, po obvoznici 10 in potem še 15 do zavarovalnice. Prepričan sem, da če bi šel peš, bi bil hitrejši. Katastrofa!

K sreči me promet po Ljubljani po novem letu ne bo več motil.

Sem GORNIK, planinec ali alpinist?

Ker mi je PZS (pizdunska zveza starcev) prepovedala uporabo izraza gornik moram sedaj pošteno razmisliti, če bi sploh prodal izpit za alpinista. Ker če ga prodam, potem nisem več alpinist (v Slo. šteje samo papir, če samo plezaš nima veze, si brezveznik pravijo na PZS) in če nisem več alpinist, nisem nič. Planinec pa menda tudi nisem. Se pravi sem v vsakem primeru v godlji.

Mogoče pa vseeno prodam izpit za alpinista in si s tistim denarjem kupim 20 let članstva v katerikoli zvezi onkraj meje, sem zavarovan za primer helikopterskega reševanja in uživam vse in mnogo več prednosti (sej to ni težko, ker jih v PZS takorekoč ni) kot v PZS.

Mislim, da se bom odločil kar za slednje…

Kampiranje na črno sredi Ljubljane

Ko sem se zjutraj peljal v službo sem v križišču Dunajske in Tivolske nasproti Europarka videl najprej tisto zoprno gospo, ki s tonami koruze napihuje in hrani preklete golobe poleg nje pa se je ravno ustavil policijski avtomobil. To je pritegnilo mojo pozornost in že sem upal, da bodo žensko končno zaprli, a sem se zmotil.

Policaja sta odmaširala naravnost na tisto zelenico in po orošeni travi stopala proti šotoru. Res – prav šotor je bil postavljen, sredi Ljubljane. Zelen, skorajda kamuflažni šotor. Ker je bila zelena tudi luč na semaforju sem pač moral odpeljati, tako da žal nisem videl kakšne so bile posledice snidenja policajev in junakov, ki so prenočili v idiličnem parku na ekskluzivni lokaciji neposredno poleg železnice, bencinskega servisa Petrol in dveh prometnih in hrupnih cest. Pamet na višku. Happy campers.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.