Ko sem v nedeljo snemal filmček in plezal v Črnem Kalu, kjer je kar mrgolelo male otročadi, sem pomislil na to, kako v bistvu vzgajati otroka…
Eni so ležali nepremično kot lesena drva, drugi so se veselo igrali v krogu, tretji so tekali okrog in raziskovali životinsko carstvo – tisti četrti, s katerimi bi se mislim, da najlaže poistovetil – pa so bili za samo zgago. Kot bi jih preganjal sam duh so tekli od enega konca plezališča v drugega, se vmes kot opice obešali po drevesih, kot krti rili po zemlji, radovedno pogledovali može v pajkicah in srečne gospodinje, ko so se oboji obešali po skalni vertikali. Kaj si mali pamži mislijo, ko z vznak zvrnjeno glavo in zevajoče odprtimi usti spremljajo gibe v steni ne vem, vsekakor pa bi glede na “trajanje” ogleda predstave v steni sklepal, da plezanje drugih za tamalčke ni baš “wau” zabava. Tako so po nekaj sekundnem ogledu oddirjali naprej, preganjali pse in še naprej v iskanju nafte in deževnikov brskali po blatu.
Mar je res otrok “po starših” oziroma odraža svoje starše? Bohedaj. Oziroma če je res tako, bi se me bila mojadva že davno odkrižala! Kaj torej kroji usodo malih razbojnikov v času njihovega odraščanja?
Po mojem so to trije ključni faktorji, vsak izmed katerih močno vpliva na otrokov razvoj:
- starši in vzgoja
- okolje in prijatelji ter družba
- genski zapis oziroma karakter in samopodoba, ki jo otrok v povezavi z zgornjima dvema zgradi v prvem desetletju svojega življenja in pozneje
Zakaj vse troje? Ker starševska vzgoja kljub njihovim (včasih izjemnim) naporom, preprosto ni dovolj.
Ker je vse stvari najlaže povzeti na primeru, lahko za takšnega vzamem svojo mladost. Razbojnik, ki mu ni pare, a vsaj s sčepcem soli v glavi. K sreči. To je bilo takorekoč edino, kar me je v npr. 7. razredu osnovne šole ločevalo od ostalih nepridipravov. Če ne bi bil kao bolj ali manj nek pamžasti “odličnjak” in super-šiškolin (kdor ne ve kaj to je, najbrž ni bil na matematični šiškarijadi 
, bi verjetno končal na popoldanski šoli za “nadarjene”. Tam so namreč končali vsi, ki bodisi niso imeli sivih celic ali pa so pokurili ves bonus z ukori.
No in prav to, da sem bil kao priden šolarček, me je rešilo gotovega bridkega konca. Po treh pisnih opominih bi namreč sledili ukori, drugi so jih dobili, jaz pa sem še naprej dobival “zgolj” pisne opomine. In teh se je nabralo več kot štiric in petic skupaj. Moji obiski pri ravnatelju so bili mnogo – ampak res MNOGO pogostejši in dalj trajajoči kot npr. redne ure pri glasbeni vzgoji. Oh ne – pa da ne bo kdo mislil, da sem šprical. Nikoli nisem šprical! Sploh. V življenju. Tudi v gimnaziji nisem “zalival”. V osnovni šoli Danile Kumar pa je učitelju z jeklenimi živci po 15 minutah pouka vseeno popustila še zadnja paro-pol-prepustna membrana oziroma varnostni ventil. Dobesedno pobesnel je in naju z Jakatom zabrisal ven iz učilnice. Potem se je to nekajkrat ponovilo, vse dokler ni bil čas za obisk ravnatelja. Ko dolge ure pogovorov in vztrajnega kimanja, da sedaj pa res nič več neumnosti – niso zalegle, sem obiskal še socialno delavko oziroma psihologinjo. To je tista tetka, ki te vpraša vse mogoče neumnosti. Kot na primer, če te oče kdaj na samem nežno boža, pa če te doma tepejo in so s teboj grobi in ostale neumnosti. Če bi le bil dovolj nor, bi enkrat bleknil, da JA, vse to in še kaj bi si izmislil – v tistih časih sem bil za svoja leta kar spreten z jezikom – in že bi na domu zvonila policija, moja super roditelja pa bi imela skrajno neprijetne urice. Danes je to menda še mnogo huje in otroka še bolj “ščitijo” razne inštitucije. In če je otrok dovolj prebrisan jim lahko mariskaj zagode.
Če se vrnem k osnovnemu vprašanju in vplivih na otrokov razvoj in vzgojo. Med vsemi tremi faktorji se mi zdi najbolj pomembno prav okolje in prijatelji. Oh kako lahko bi zašel v “nepravo” družbo. Kaj vse se je dogajalo po urah pouka na Bratevževi ploščadi in pred vrtcem, pa sem k sreči imel neverjetno željo igrati košarko s svojimi prijatelji iz ulice. Komu se imam zahvaliti, da me je to mikalo bolj kot droga, seks in rokenrol? Pomojem da čistemu naključju… In tako malo bi manjkalo in bi “best-buddyiji” iz šolskih klopi postali tudi buddyiji ob-šolskih aktivnosti.
Kako otroku izbirati prijatelje? Težko pa tudi sporno vprašanje. Otroku se prijateljev ne da izbirati. Lahko se mu samo pomaga biti z nekom bolj prijatelj in drugim morda malo manj. In če bo mojmu mulcu en klel mater, ga za šalo pošiljal v njeno mednožje in vse ostale krasno neokusne in južnega-naglasa zveneče kletvice, se bom potrudil, da ne bo sklepal pretesnih prijateljstev s takšnimi… Kaj več pa je najbrž že težko.
Z gotovostjo lahko trdim tudi to, da trda roka v pravem pomenu besede ne pomaga. Če sem ga res močno pobiksal me je fotr tu in tam malo za ušes navil. Itak, da sem si zaslužil. Zaleglo kajpak ni. Še manj je zaleglo edinkrat, ko se me je lotil bolj zares in mi primazal ene 5 pekočih po riti. Takrat sem sosedu razrezal vse štiri gume na avtomobilu. Ko sem prejel te krepke in vrh vsega še kar nekaj dni “kuča-aresta” sem komaj čakal, da grem spet lahko ven in kmalu potem, ko sem prišel ven na zrak, sem naredil v skupni blagor eno “humanitarno dejanje”. S kolegom Borutom sva z motorno žago nažagala razpadajoče otroško igrišče celega naselja polno trsk in polomljenih desk, ki so grozile vsem mlajšim otrokom, da se porežejo. Razžagano igrišče sva znosila na kup, polila z bencinom in vse skupaj zažgala. Aaaaa kakšen fini kres je to bil.
O vzgoji bi tako lahko zapisal še marsikaj, zgoraj sem malo cik-cak zapisal na kratko o tem kar si mislim. Upam in želim si, da bom nekoč tudi sam tok kul starš in da bom tamalim lahko nudil to, kar sta mojadva meni. In za to sem jima neskončno hvaležen. Pa tudi za vse semi-restriktivne ukrepe, ki so se mi takrat zdeli grozni in sem zaradi le-teh (in njiju) bentil. Danes pa to tako zelo cenim.
PS: Uuuu saj res, o kresih in kurjenju ognja na splošno imam še nekaj zanimiv za zapisati, pa to prihodnjič. Pa enkrat se moram spomniti zapisati tudi nekaj malega o gradnji več-metrskih jezov na tujem ozemlju.
Ura je pozna, treba je spat. Jutri bo spet sila naporen dan.
