Ena izmed zares zanimiv stvari, ki se je pripetila na Pluj in plezaj, je bilo štopanje!
Moj izkušeni štoparski inštruktor Bor med akcij.
Nikoli do sedaj v življenju namreč nisem štopal. Ali sem se vozil s kolesom ali pa z avtobusom, kmalu zatem z avtomobilom. Tako da je bila to prva tovrstna izkušnja, v katero me je spretno vpeljal Bor, ki je (kot kaže) že pravi mojster štopanja.
Najprej je razložil kako zelo pomembna je lokacija in mikrolokacija štopajočih oseb, da bi le-ti imeli karseda velik izplen avtomobilov. Tako sva se postavila na primerno mesto, kjer je moč avto zlahka ustaviti in obenem na mesto, kjer sva bila že od daleč vidna. No slednje niti ni bilo težko, ker je imel Bor na sebi tako rožaste živo-rdeče kopalke, da so naju najbrž videli že iz pristanišča ali celo trajekta v Starem gradu na Hvaru.
Sledila je lekcija kako se iztegne prst in kaj postoriti, če je osebkov, ki štopajo več! Tako je Bor velel naj samo stojim za njem, z vsemi vrečkami, ki sva jih bila kot dva cigana pred kratkim napolnila v Konzum supermarketu, kot tudi nahrbtnike, vrvi in ostalo plezalsko navlako.
Po petnajstih minutah redko mimovozečih hrvaških voznikov nama je naposled eden ustavil. In to Argentinec! Tip je prišel na Hrvaško zahtevati kar je njegovo – hrvaški potni list. Pravi, da se bo čez leto ali dve upokojil in da ne želi imeti težav, ko bo enkrat Hrvaška v EU. Potem bi namreč rabil vizo.
Štopanje je torej prav zabavno, obenem pa sva ugotovila, da imajo s tem navadno več sreče pripadnice nežnejšega spola.
Aja – nazajgrede iz plezališča se nama prstov ni dalo stegovati, pa še prelepo vreme je bilo za sedenje v avtomobilu. Tako sva lepo z vso opremo 1h 20 min pešačila po vaških cesticah Hvara nazaj do naše ladjice.
Zanimiva izkušnja. Me prav zanima, kdaj bom štopanje ponovil.
