Finkenstein in posnetek padca

Danes smo se mudili v plezališču Finkenstein. Tole sem o tamkajšnji plezariji zapisal na Freeapproved.com :

“Danes smo plezali v plezališču Frankenštajn v Avstriji. Lepo opremljene smeri, kjer so klasično ta lažje do vključno 7b zlizane. Vmes se najde tudi kakšna lepa, ki ni zlizana, ima pa zato toliko bolj narazen svedre. Plezali smo samo v enem sektorju, ampak smo pa zato bili v tem toliko bolj dejavni. Med drugim sem v steni s svojim budnim očesom zadnji hip večkrat zapazil nevarne pajke tipa pozidni Matija, ki je po frankenšajnsko velik in strupen. Kot kaže so jih uvozili iz Hrvaške, saj so imeli na trupu namesto križa, ki na pajku križarju pomeni “you are dead pal” šahovnico – to pri sosedih pomeni – “ovo je naše! goni se” No v tej smeri nisem več poskušal, v sosednji pa sem naletel na veliko strupeno ptico, ki je gnezdila in vreščala kot nora. Najbrž ji je izpadalo perje. Ko sem že mislil, da bo vsega konec sem za las zgrešil, da nisem speštal gromozanskega martinčka in nenazadnje večkrat preživel tudi napad slovenskega reševalnega psa. Namesto, da bi se podil za črnim kuncem, ki je robantil okrog, je skoz mene napadal. Super dan, ki si ga bom najbrž še najbolj zapomnil po makaronih v Martuljku.”

Sem pa danes – motiviran, ker končno dobim zverinsko hitro mašino, na kateri bom lahko montiral full HD video – snemal. Pa sva skočila z Borom po zelo “zluftani” ferati okrog nad smer, ki jo je plezal Gregor, ki ga prijatelji, punca in reševalni pes poznajo kot Heorgeja. No pa tudi jaz ga poznam pod tem imenom. No in se je zakadil v to lepo ogrevalno smer 6b+ in ko ga je tik pod vrhom začelo razpirati v podlahteh, sem bil že pripravljen s kamero. V objektiv sem ujel kar zanimiv kader padca, ko lepo frči nekaj metrov po zraku. Komaj čakam, da enkrat prihodnji teden zadevo objavim.

Prodam izpit za alpinista!

http://www.bolha.com/oglas3573774

Severovzhodni raz Jalovca


Ko sem razmišljal katere izmed smeri v Julijcih so kolikor toliko ne-podrte sem se ned razmpregledovanjem svojega video arhiva na YouTube spomnil na SV raz Jalovca.Film, ki smo ga posneli z Andrejem Pečjakom in Grego Ažmanom daljnega leta 2004…

Diba

Pred kratkim mi je brat povedal za Dibo – spletno banko, ki deluje pod Zvezo bank. Glavna prednost banke je, da poljubno količino denarja “parkiraš” gor za poljubno obdobje in prejemaš 3,8 % obresti. In ravno tako preprosto denar potem tudi “snameš” dol. Vse skupaj poteka zelo preprosto in izključno preko interneta. Najprej se (zaenkrat še brezplačno) odpre račun na http://www.diba.si, sistem pa je potem zasnovan kot npr. NLB Klik, kjer stranka/klient opravlja transakcije, plačuje račune ipd. Vredno ogleda, še zlasti zato, ker so sicer obrestne mere precej nizke. K sreči je kriza s krediti in banke rabijo keš, tako da vsaj za deponiran denar ponujajo ugodnejše obrestne mere  – ki pa še vedno ne sledijo niti obupno visoki inflaciji…

Požar na Hacquetovi v Župančičevi jami

Pred pol ure je na Hacquetovi 7 v stanovanju v 4. nadstropju zagorelo. Sredi sestanka na terasi naših pisarn smo opazili gost črn dim, ki se je valil iz strehe na zadnji strani stanovanjskega bloka. Nič kaj dosti nisem čakal ampak samo hitro poklical 112 in povedal točno kje gori in kako visoka je stavba.

Gasilci so vzorno prišli že čez 2 minuti ampak so vsi tekli v napačno stran s cevmi in vsem. Ko sem jih videl sem letel dol in kar prvega gasilca pocukal za rokav. Najprej se je nekaj obotavljal, ko pa sem mu povedal, da sem videl kje gori in kje naj gredo notri je takoj obvestil vse in že so se začeli masovni premiki. Prišlo je namreč precej gasilnih avtomobilov in še več gasilcev. Štiri veliki gasilni tovornjaki so počasi navigirali vzvratno med parkiranimi avtomobili. Kdor živi ali vsaj prihaja v Župančičevo jamo h komu na obisk, bi se najbrž strinjal, da bi bilo treba arhitekta, ki je zasnoval parkirišča in prometno ureditev v tem naselju – obesiti.

M.K.)

Foto: 24ur.com (avtor: M.K.)

Prenovljene spletne strani Vodnega parka Bohinj

Dolgo – predolgo so “bivše” spletne strani vztrajale na svetovnem spletu.

Danes smo strani končno “javno” objavili na doslej primarnem naslovu http://www.vodni-park-bohinj.si ter po novem zaradi konsistentnosti s hotelom še na http://www.bohinj-vodni-park.si .

Programiranje, pomoč pri zasnovi in postavitev je izdelalo podjetje Boomerank.net in Jure Omejc, dizajn strani pa Žiga iz podjetja Sportnet d.o.o., . Oba sta carja! Iskrena hvala obema!

Pavle počivaj v miru…

Prvi opaženi stranski učinki po operaciji oči

Prva stvar, ki sem jo opazil, da me moti po operaciji noči lanskega 7. novembra, se je zgodila včeraj v Arena Vodafone bowling centru.

Tako kot v “diskačih” imajo notri UV svetilke, da vse bele majice “sijejo” in je občutek tak, kot da se ne bi sprehajal po tem planetu. Ko sem gledal v smer iz katere so sijale te UV luči, sem vse videl precej motno oziroma megleno. Ker se tega pojava ne spomnim iz časov pred operacijo, sklepam, da je to pač eden izmed negativnih stranskih učinkov po operaciji. Ker pa v bowling in še manj v diskače ne zahajam ravno vsak dan, me to niti ne moti.

Me pa zanimajo točni vzroki za ta pojav in kako da tega nisem opazil v drugačnih situacijah in prej, zato bom o tem povprašal dr. Irmana prihodnjič, ko imam kontrolo.

Zakaj bi ubijal?

Pijani kreten je bil skoraj ubil mojo mami. Pred mnogo leti je ravnotako pijani kreten ubil prejšnjo ženo mojega očeta…

Ravno sem se vrnil iz Milana. Kot ponavadi sem ob prihodu domov zavil v kuhinjo, da bi nekaj vrgel pod zob. S fotrom sva še nekaj klepetala in se pogovarjala o tem in onem, ko mi je nekaj po deveti pozvonil telefon. Klicala je sestra Neža. Njen glas je bil tresoč in ves hlipav. Takoj sem vedel, da je nekaj narobe. Ko je izdavila, da je imela mami prometno nesrečo in ob tem na pol jokala, sem vedel, da gre zares. Neža je povedala, da je mami stabilna, da diha in da ji bije srce. Ker je povedala samo to, me je oblila zona in od groze se mi je malo zvrtelo. K sreči sem sedel.

V tisočinkah sekunde so se v moji glavi odvili najlepši prizori iz našega družinskega življenja in pred očmi sem imel predstavo svoje mami. Neža je povedala kje je, da je pri njej in da jo bodo vsak čas odpeljali na urgenco. S fotrom sva se usedla v avto in se s 400 dirkalnimi konji teleportirala na kraj nesreče. Mami so medtem že odpeljali na urgenco v KC.

Nesreča se je pripetila blizu Kliničnega centra v Ljubljani. Mami je k sreči peljala samo kakšnih 20 km/h, ker je ravno speljevala. Nežo je bila pravkar oddala pri njej doma. Potem pa prinori pijani kreten z več kot 100 km/h, ovinka jasno ne spelje in ker je še pijan, niti zavira ne kaj dosti. Trešči direktno v avto, ki ga vozi moja mami. Mami je lahko samo zavirala, ker sta bili za njo dve punci na rolerjih in ob cesti pešci. Sreča v nesreči je bila, da je bila ona tam z avtom, ker bi norec sicer pokosil vse do smrti. Avtomobila ob trku od sunka odbije več kot 5 m narazen. Povročiteljevega avta do vetrobranskega stekla ni več za spoznati. Njegov sopotnik ni bil privezan in je z glavo prebil vetrobransko steklo. Kot nam je znano je v trenutno še vedno v kritičnem stanju in se bori za preživetje.

Prekleti voznik pa je s kraja nesreče pobegnil! Zbasal se je ven iz avta in opotekajoč se izginil v noč. Do danes ga še niso našli… Vrh vsega se je vozil z ukradenim avtomobilom in brez registerskih tablic. Avto ni bil zavarovan niti nič.

Posledice, ki jih je objestni pijanec pustil za seboj so katastrofalne za njegovega sopotnika in zahvaljujoč maminemu (bivšemu = totalka) Audi-ju hvala-ne-vem-komu dobre za njo. Je kar težko verjeti, da je ob tako silovitem trku praktično vse v redu, z izjemo suma zloma prsnice in težav z dihanjem zaradi stisnjenih pljuč in seveda ogromnih sil, ki delujejo na telo ob takem trku. Kar je najbolj žalostno od vsega je to, da je krivec za vse skupaj na prostosti, da bo še naprej moril po cestah in da ga, ker je bil avto ukraden, najbrž niti ne bodo nikoli našli. Če bo umrl še njegov sopotnik, le-ta nikoli ne bo moral niti povedati, kdo ga je pahnil v smrt.

In kakšne so rešitve za dotični problem in tovrstne probleme na splošno? Prva možnost, ki je bolj človeška je dokaj preprosta ter aktualna zato, ker z mami ni hujših posledic. Ko (če) najdejo povzročitelja, se ga za začetek da v zapor. Ko pride ven, pa se mu vse stroške povezane z nastalo škodo naprti v njegovo breme in to ne po položnicah, ampak enostavno sodni odlok, da se vsak mesec 60% vseh prihodkov zapleni. Ker je bil pijan, bi moral plačati vse, brez pomoči zavarovalnic:

  • škodo na avtomobilih
  • odškodnino udeležnim
  • vse stroške za zdravljenje vseh udeležnih
  • vse stroške prevozov udeležnih
  • rešilca in reševalce
  • vse uslužbence AMZS
  • stroške prevozov avtomobila
  • stroške cenilcev škode
  • stroške preiskovalnega sodnika
  • stroške policistov

in sploh vse stroške povezane z dejanjem, ki ga je povzročil.

Ko bi prišel iz zapora, bi ga tako čakalo kakšnih dobrih 200.000 EUR stroškov. Da bi ta denar vrnil, bi moral ob povprečni slovenski plači garati več kot vse življenje. V pokoj ne bi imel pravice oditi dokler vsega ne bi poplačal ali prej umrl. Garal bi dan in noč in ob delu umiral od utrujenosti. Vsak mesec bi se mu neusmiljeno usedli na račun in vzeli skoraj vse. Pustili bi mu samo toliko, da ne crkne. Komaj toliko, da težko preživi. Pa niti centa več.

Ob takih ukrepih bi se vsekakor zamislil vsak, preden bi pijan sedel za volan. Mislim, da ko bi nekaj takšnih primerov dejansko sprovedli in bi potem z njimi naredili vsakega pol leta intervju za k dnevniku, kako gara 16 ur na dan ob tem pa ima komaj kaj za pod zob – bi se marsikdo zamislil.

Druga možnost pa bi se zgodila ob (bohnedaj) katastrofalnem izidu. Če bi ta kreten povzročil invalidnost ali smrt, bi si s tem podpisal svojo smrtno obsodbo. Dobesedno. Pa saj vem, da nasilje in maščevanje ne prinese kaj dosti za družbeno dobrobit, bi pa vsekakor prinesla mir zame. Pa morda še za koga… In vse svoje resource, vse svoje znanje, poznanstva in vsa razpoložljiva sredstva bi porabil za to, da takšnega kretena najdem. In ko bi ga našel – in vem, da bi ga – bi si idiot samo še želel, da bi bil umrl onega dne, ko je pijan vozil avtomobil in moril po cestah.

In kakšen je nauk te zadnje zablode? Voziti previdno in po predpisih, biti pozoren na pijance, ki morijo po cestah in ne šparati pri nakupu kvalitetnega in varnega avtomobila. Pa si lahko človek še 100 x reče, da bo vozil previdno in počasi – pride tak kreten, ti ubije familjo, njemu pa nič in pobegne. Pred takimi nepredvidljivimi idioti te reši samo varen avto.

PS: Spisal sem že zelo podroben in zajeten odstavek, ki bi sledil tistemu, kaj bi se pripetilu kretenu, ko bi ga našel. Pa sem ga rajši pobrisal iz dveh razlogov – ker nimam rezervirane sobe s pogledom na hribe v umobolnci v Begunjah niti sobe v ustanovi v Idriji – pa tudi zato, ker blog berejo mlajši od 18 let. Malo pa tudi zato, ker ni treba, da čisto vsak na tem planetu ve, kako bi pijani morilec preživel svoje zadnje minute v moji družbi :)

PPS: Ko dobim slike dol s telefon jih objavim.

Milano

Včeraj smo z arhitektom skočili v Milano izbirati eno pohištvo.

Na poti proti Milanu

Na poti proti Milanu

Italijansko podjetje, katerega lista referenc je dolga kakšnih 30 tipkanih strani in združuje pod seboj 8 hčerinskih podjetij, je kar impresivno. Gre za družinsko podjetje, katerega lastnika sta dva brata in z letnim revenueom tromestne številke, ki v zadnjih letih največ dela v Dubaju, sedaj pa se selijo tudi prek luže v ZDA. Med drugim na primer opremljajo tudi vse lokale, restavracije in pisarne “bratcev” Dolce & Gabbana :)

V tej kul sejni sobi je potekal šesturni sestankec.

V tej sejni sobi je potekal šesturni sestankec. Panorama sestavljena v Photoshopu :)

Na sestanku je bil poleg tudi eden od lastnikov. Fajn dečko, mlad gospod v svojih poznih tridesetih. Težko bi rekel, da je bil tipičen Italijan, ker v pisarni ni imel na glavi črnih rejbank in odprte bele srajce, pod katero bi se bohotilo čokoladno obarvano in s skravžljanimi dlakami poraščene junačke prsi. Edino kar ga je izdajalo, da pa je vseeno Italijan – so bili njegovi “wet-look” lasje in obupno znanje angleščine.

Peljali so nas še čez proizvodnjo, ki pa ni bila tako zelo živahna zaradi počitnic, ko se v Italiji življenje precej ustavi. No ena omembe vredna reč (poleg vrhunskega in lepega pohištva) pa je bil odnos lastnika.

Tip totalno neobremenjen in nič fin in niti slučajno ne tak, kot te “velike carje” prikazujejo filmi ali kakršne se delajo kakšni loleki boleki v Sloveniji. Ko si malodane še čevlja ne zaveže sam, vse mu nosijo na pladnju in tako naprej. No ta model pa vpraša, če bomo pil kave ali karkoli drugega in kljub temu, da so na stand-by čakale nekaj metrov stran prikupno oblečene tajnice, asistentke in bogsigavedi kdo še vse – on vstane in gre kratko malo naredit kave in jih tudi lastno-ročno prinese. Nobene finoče, nič “prevzvišen”, da tega ne bi naredil sam. Respect.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.

Join 26 other followers