Nürnberg, 2. in 3. dan

Preveč je bilo vsega, da bi preprosto strnil v nekaj stavkih… Preveč zanimivega in tudi zares zanimivega se je zgodilo v Nuernbergu in okolici.

Ker me znova baše čas, bom to preložil na kakšen drugi dan – si vzel čas in kaj več napisal…  Tokrat pa morda samo peripetija na eni izmed prostranih avtocest velike Nemčije …

Prvi dve uri čakanja zaradi avtomobilske nesreče, v kateri je bilo vključenih več avtomobilov, je bila šele začetek. Zgoditi se je moralo le nekaj trenutkov pred nami, vendar nam skoraj dvo-urno čakanje ni ušlo. Vmes se je pripeljalo mimo nas kakšnih 5 rešilcev, pa cela eskadrilija gasilcev, zatem pa še reševalni helikopter. Pred nami se je najbrž zgodil masaker. Ti dve uri čakanja v avtu sredi avtoceste sem si krajšal z gledanjem v filmov.

Ko je že vse dobro kazalo in sem se že sprijaznil, da bom doma šele ob dveh ali treh ponoči – znova prometni zamašek. Toda tokrat ni bil zamašek ampak neka policijska racija. Promet so preusmerili na nekakšno počivališče, ki je bilo tako kot v filmih popolnoma osvetljeno, okrog in okrog so stali do zob oboroženi specialci v neprebojnih jopičih, za nameček pa še kakšnih 50 navadnih policajev in še pol toliko v travnato zeleno oblečenih “Zoll” policajev. Ko so tudi nas natančno pregledali in spustili naprej z izpolnjenim A4 listom, da nas dejansko lahko spustijo, nisem več verjel policajevim besedam, da je bil to samo “random check”. Tik pred izhodom iz tega “pit-stopa” so namreč policaji že sestavljali nadvse zanimivo pripravo za prisilno zaustavljanje s pripisom “Police Spike Stop”. Skratka zadeva, ki ti predre vse štiri pnevmatike, če se zares nočeš zaustaviti.

Po tem poslednjem “prisilnem” postanku pa je le šlo in “že” ob pol štirih sem bil doma

Ledeniški tečaj – film

Plezanje nad Bohinjem

Polovica ekipe za poletno odpravo se je danes odpravila v plezališča nad Bohinj. Malo smo se nastavljali pripekajočemu soncu, vmes zlezi kar nekaj smeri in bili uspešni celo v tamkajšnjih zagonetnih 7a+ -ih, ki niso kar tako in so (lažje) preplezljivi za višje raščene bučmane.

Med drugim smo dvakrat uspeli znervirati Arneta. Prvič, ko sva ga z Borom pregovorila, da se pri parkingu od Hoferja požene čez zeleni pas in je pri tem dvakrat rahlo butnil ob tla (jaz še vedno pravim, da to ni bil avto, ker ni bilo nič čutiti), drugič pa ko so v peklenski vročini v okroglih, klocastih oprimkih roke neusmiljeno drsele in njegovo telo silile k tlom.

Aja – videl sem tudi najbolj negraužno možno žival – Tadejevega pajka. K sreči pajka ni bilo doma in je Tadej prinesel pokazat samo njegov “oklep”, iz katerega se je pred kratkim zlevil njegov (ne-vem-kako-mu-je-ime) pajek. Ogabno in strašljivo.

Rudarska sobota

Vrabci že čivkajo, da smo imeli v soboto v sklopu alpinistične šole Freeapproved nad Vršičem (pravzaprav pod Prisankom) ledeniški tečaj.
Prvotni načrt, da bomo tečajnike metali v črna brezna pravih ledeniških razpok pod Grossglocknerjem, je propadel zaradi napovedane slabe vremenske napovedi in predvsem velike količine novega snega, ki je prekrival nam tako ljube špranje.

Priljubljeni vodja, raper Goldi aka Zlato, je tako dokončno zapečatil usodo z izborom destinacije in me s tečajniki vred pognal v dir. Bor – najbolj zagnani sobotni rudar in rovokopač, je imel čas izbirati tudi najprimernejšo lokacijo za odmet tečajnikov v globeli. Po kakšnih 20 minutah hoje smo dosegli primerno globoko krajno zev okrog katere ni ležalo preveč skalnega drobirja. To je obenem tudi dober znak, da se stene ne otresajo preveč od zime napokanega skalovja.

Ko so se vsi tečajniki do zob oborožili z vso opremo in se pravilno ledeniško navezali, je bilo potrebno poiskati samo še prvo žrtveno jagnje. Rastko se je odločil, da bo šel prvi viset in čakat svojega odrešitlja.

Zlato je z Rastkotom na drugem koncu vrvi prikazoval kako se izvedejo manevri reševanja padlega v razpoko. Vsi so budno spremljali dogajanje in postopke, potem pa vsi eden za drugim pridno poskakali v črne globeli brez dna.

Nekateri hitreje, drugi počasneje – vsi so naposled prilezli ven in tako je dan minil hitreje kot bi pričakoval. Zaključili smo ga v Koči na Gozdu na že legendarnih palačinkah s sladoledom. Aja no pred tem sem pojedel še ričet in celo košaro kruha. Nekaj filmčkov in fotografij pa kmalu…