Po dolgem času spet Črni Kal

Črni Kal mi je že od nekdaj zelo pri srcu. Najprej zato, ker je kratek in udoben dostop, dobra skala (čeprav ponekod že pošteno zlizana) in pa v glavnem zelo fina podlaga pod smermi. Tistih blatnih in nagnjenih stezic ne maram preveč (no takšne kot je Ponte Porton in plezališče pod Reško planino v dežju se niti v to kategorijo ne da umestiti).

Všeč pa mi je tudi razgled. Najbrž sem eden redkih, kateremu je všeč celotna pokrajina, vključujoč ne-več-tako-novi viadukt, ki ga vsi tako preklinjajo. Pa saj je res, da kazi naravo, ampak kaj je ne vse? Tudi ceste, hiše v katerih stanujemo ter na splošno vsa ostala infrastruktura. To je pač obvezni kompromis, ki ga more človeštvo za svoje “potrebe” (elektrika, voda, komunikacije) s samimi seboj sprejeti. In ker se večina tem komoditetam ni pripravljena odreči, je tako, da bo tega vedno več skladno z gospodarsko rastjo in vedno večjim številom prebivalstva…

O plezanju v plezališčih pa tako težko kaj bistveno več povem kot to, da je pač bolj “uživaški” del športa, s katerim se ukvarjam. In včeraj je bilo res prijetno. V prihodnjih dneh in tednih me tega čaka še nekaj več…