Obertauern na Prešernov dan in zlomljena vez

Včeraj smo se torej odpravili na Obertauern. Po pričakovanjih je bilo ljudi ogromno, tudi tistih, ki so si želeli pršič. Nekaj smo ga celo našli in povrh vsega še zvožen ni bil. Ker je bila vseeno gneča precejšnja sonce pa je snežno oddejo hitro “gostilo”, smo zagrizli v breg in se po izpostavljenem grebenu odpravili na sosednji vrh. Izpostavljen zato, ker je bilo malo poledenelo (spihano), kjer pa ni bilo spihano in drseče, pa je grozila kloža. A vsemu navkljub smo se varno skobacali na vrh.

Spust po tihi in “odmaknjeni” dolinici je bil vsekakor eden lepših v zadnjih letih. Popolna tiša, ki jo je motil le šum razrezanega pršiča, v katerem smo pustili svoje minljive sledi. Bilo je nepozabno. Takoj smo hoteli še. Odvisnost, vam pravim.

Ko sem na poti do izhodišča za hojo po smučišču po svoji ustaljeni navadi peljal kar naravnost brez pretiranega zavijanja, sem zagledal še odlično mesto za skok. Z vso brzino sem zapeljal prek in konkretno poletel, ob pristanku pa zlomil petni del vezi. Žalostno.

Vez je odneslo po svoje, jaz sem se tudi malo povaljal po tleh, najhujše kar pa je to pomenilo pa je seveda dejstvo, da se je smučanje zame s tem neljubim pripetljajom končalo.

Ker sem bil včeraj egoistično naravnan se tudi nisem in nisem uspel preleviti v snemalca, kot to navadno počnem, in sem samo smučal. Zato je tudi posnetkov zelo malo. Ko mi uspe razvozlati zakaj mi v Premiere Proju CS3 ne “igra” zvoka, bom tudi zmontiral in objavil.