Teranova smer v Dolgem hrbtu (III/3, 350 m)

Arne, Tadej in jaz smo se danes odpravili pred službo in faksom na Jezersko.

Vsakič, ko se peljemo s Tadejevim – sedaj že legendarnim in mnogokrat opevanim – gozdarčkom, pričakujemo čim bolj rigorozne in zafrknjene razmere na cesti. Jaz zato, da se potem smejim, ko Tadej z okamenelim, skrajno resnim obrazom z vso spretnostjo premaguje prepreke na cesti, Arne pa zato, ker še vedno ne dojame, kako daleč Tadejev Gozdarček “prileze”.

Kakorkoli že, danes smo bili glede tega hudo razočarani. Namesto zaledenelih kolesnic, drseče podlage in ostalih nevšečnosti, ki jo sicer tako rade zagodejo tudi najbolj previdnim šoferjem jeklenih konjičkov, smo naleteli na povsem suho prodnato cesto – podlago. Živi dolgčas, vam povem.

Tadej je trmasto vztrajal pri svojem “standardnem” parkirnem prostoru, ki je bil seveda daleč najslabši od vseh ostalih 100 m2, ki bi jih bil lahko izkoristil. Edini led, ki je bil na parkirišču – prav tam je parkiral. Najprej sem kljub vsej previdnosti po tleh pogrnil jaz, kmalu zatem je sledil še Tadej, Arne pa niti ne vem kje se je v tistem času potikal… Kar nekam poniknil je danes. Verjetno gre to pripisati njegovemu mnogo-minut trajajočemu ubuvanju že omenjenih plastičnjakov številke 560.

Dostop je minil hitro in dasihravno se je luna že skrila za grebene Dolgega hrbta in Grintavca, smo lahko napredovali kar brez čelnih svetilk. Pod steno smo se hitro prirpavili in začeli z vzponom. Zaradi dobrih razmer smo celotno smer splezali nenavezani, ob tem pa izdatno snemali. Za novi film kajpak. V najstrmejših delih se je bilo sicer malo težko prisiliti v snemanje, ker pač rahlo bolijo meča in če človek ni na vrvi, je potrebna 100% dodatna previdnost. Skupaj torej plezanje na 200%

Čez približno 50 minut smo bili že na robu stene, pred tem pa smo zares uživali. Kljub +4°C, ki so nam prek stene pošiljale občasne manjše koščke kamenja in snega iz zgornjih nadstropij, je bil sneg/led v globino strjen in nadvse varen in primeren za plezanje. Na dveh mestih je sicer Teranova letos “težja” kot nazadnje ko sem jo plezal, ko ni bilo praktično nikjer nobenega skoka niti pol metra skale.

Sestop smo opravili sledeč stopinjam in po zavarovani poti navzdol je šlo brez težav, nekajkrat pa smo po ducat metrov preplezali s tazadnjo naprej.

Poigral sem se tudi z Visti priloženim programčkom in namesto galerije spacal skupaj skrajno amaterski filmček na meji primernosti za objavo, za ogled pa najbrž še manj. Te “imitacije” gibljive slike z zajemi videa nisem nikoli maral. Pa naj bo – morda pa se obnese.