Proklet hudič. Ravno ko najbolj potrebuješ računalnik, ti jo zagode. Tako se je na primer moj prenosnik včeraj odločil za štrajk. Kar na lepem se je v Visti B32 zaciklal nek proces “Windows explorer stopped working…” In potem se je znova zagnal, pa spet ugasnil, pa spet zagnal… za znoret. Nekaj sem se sprehajal po teh IBM/Lenovo priloženih recovery zadevah in nekako zadeva sedaj za silo deluje, čeprav se mi zdi, da vse skupaj malce bolj počasi miga…
Napaka se je pojavila po tem, ko sem naložil Nero Vision. Takorekoč naslednji trenutek. Sklepati torej gre, da je težava v tem, čeprav ne vidim nobenega pametnega razloga. Najbrž je to samo problem Viste, za katero že pol leta obljubljajo “Service Pack 1″, ki ga še vedno ni od nikjer.
Skratka… upam, da bo sedaj zadeva delovala kot je treba. Če ne zaradi drugega pa zato, ker sem kakšnih 100 ur vložil v montažo 10 minutnega filmčka (še v nastajanju od trekinga pod Manaslu in okrog Annapurn), in nimam prostora za backup vsega video materiala…
Arne je res en poseben patron. Včasih ga malo pohecam, da preveč trenira, ampak danes sem se zamislil nad njegovo vnemo in metodičnim treningom za vse boljše vzpone. Njegove ideje in želje so zelo visokoleteče. In za takšne vzpone se je treba tako psihično, kot tudi fizično pripraviti.
Opazoval in na skrivaj sem ga snemal oni dan v eni izmed snežnih smeri, ko je plezal. Ampak ne samo plezal, ampak hkrati zganjal še fitnes, baletno koreografijo, gimnastiko, izkopavanje krompirja in iskanje zlate rude. Nekaj sekundni video klip pa prilagam, da boste verjeli.
Arne, Tadej in jaz smo se danes odpravili pred službo in faksom na Jezersko.
Vsakič, ko se peljemo s Tadejevim – sedaj že legendarnim in mnogokrat opevanim – gozdarčkom, pričakujemo čim bolj rigorozne in zafrknjene razmere na cesti. Jaz zato, da se potem smejim, ko Tadej z okamenelim, skrajno resnim obrazom z vso spretnostjo premaguje prepreke na cesti, Arne pa zato, ker še vedno ne dojame, kako daleč Tadejev Gozdarček “prileze”.
Kakorkoli že, danes smo bili glede tega hudo razočarani. Namesto zaledenelih kolesnic, drseče podlage in ostalih nevšečnosti, ki jo sicer tako rade zagodejo tudi najbolj previdnim šoferjem jeklenih konjičkov, smo naleteli na povsem suho prodnato cesto – podlago. Živi dolgčas, vam povem.
Tadej je trmasto vztrajal pri svojem “standardnem” parkirnem prostoru, ki je bil seveda daleč najslabši od vseh ostalih 100 m2, ki bi jih bil lahko izkoristil. Edini led, ki je bil na parkirišču – prav tam je parkiral. Najprej sem kljub vsej previdnosti po tleh pogrnil jaz, kmalu zatem je sledil še Tadej, Arne pa niti ne vem kje se je v tistem času potikal… Kar nekam poniknil je danes. Verjetno gre to pripisati njegovemu mnogo-minut trajajočemu ubuvanju že omenjenih plastičnjakov številke 560.
Dostop je minil hitro in dasihravno se je luna že skrila za grebene Dolgega hrbta in Grintavca, smo lahko napredovali kar brez čelnih svetilk. Pod steno smo se hitro prirpavili in začeli z vzponom. Zaradi dobrih razmer smo celotno smer splezali nenavezani, ob tem pa izdatno snemali. Za novi film kajpak. V najstrmejših delih se je bilo sicer malo težko prisiliti v snemanje, ker pač rahlo bolijo meča in če človek ni na vrvi, je potrebna 100% dodatna previdnost. Skupaj torej plezanje na 200%
Čez približno 50 minut smo bili že na robu stene, pred tem pa smo zares uživali. Kljub +4°C, ki so nam prek stene pošiljale občasne manjše koščke kamenja in snega iz zgornjih nadstropij, je bil sneg/led v globino strjen in nadvse varen in primeren za plezanje. Na dveh mestih je sicer Teranova letos “težja” kot nazadnje ko sem jo plezal, ko ni bilo praktično nikjer nobenega skoka niti pol metra skale.
Sestop smo opravili sledeč stopinjam in po zavarovani poti navzdol je šlo brez težav, nekajkrat pa smo po ducat metrov preplezali s tazadnjo naprej.
Poigral sem se tudi z Visti priloženim programčkom in namesto galerije spacal skupaj skrajno amaterski filmček na meji primernosti za objavo, za ogled pa najbrž še manj. Te “imitacije” gibljive slike z zajemi videa nisem nikoli maral. Pa naj bo – morda pa se obnese.
Haha, tale zima je res fina. Včeraj je bilo v Logarski dolini +8°C, v Beli grapi pa 10 navez. Ena za drugo so se baje začele spuščati, tako zaradi visokih temperatur kot tudi pršnih plazov, ki so više gori nastajali zaradi vetra. Ker se danes obeta še veliko vetra in še višje temperature, sem idejo o vzponu jutri že kar opustil Smrk.
“Ko se je včeraj po vrvi mimo spustil še Janko Oprešnik – Zumba, res ni bilo več dvomov, ali naj se obrneva tudi midva”, je bil eden izmed komentarjev udeležencev včerajšnje akcije v Logarski.
Še naprej torej držimo pesti za sneg in mraz, pa bo mogoče letos še kaj ostalo za splezat.
V tej smeri sem bil sedaj drugič. Prvič pred štirimi leti, ko nam jo je zgolj 150 metrov pod vrhom zagodla sušeča se salama. Za lažje razumevanje priporočam branje zapisa: Saga iz vzhodne stene Stenarja. O takratnem (poskusu) vzponu obstaja tudi tale film:
Razlogi za mukotrpno nabijanje štantov in spuščanje po vrvi prek 700 metrov stene do varnih trdnih tal so torej znani. Tokratni, drugi poskus, pa se je ustavil že mnogo nižje, na kakšni dobri tretjini smeri.
Zjutraj sva najprej podoživljala groze ob vožnji v dolino Vrat, ki so izhodišče za omenjeno smer. Polna optimizma in po (popolnoma) napačnih zagotovilih, da se z avtom pride brez težav do samega Aljaževega doma, se pridno s primerno hitrostjo voziva navkreber. Table, ki prepovedujejo promet so tam tako ali tako celo zimo, tako da jih skladno z izkušnjami spregledava. Peljeva naprej, ko mi na vseh številčnicah začnejo utripati vse možne lučke proti zdrsom, pa mrazu pa ne vem kaj vse. Od ESPja, ASRja, ABSa, ĐRŽja in še kaj. Ustaviva se sredi popolnoma zaledenele strmine. Stisnem bremze in od groze obnemim. Trenutek zatem se začneva z blokiranimi kolesi pomikati vzvratno. Drsiva navzdol!!!
Srce mi razbija s prav takšno silo kot močna kovačeva roka vihti kovaško kladivo in tolče po nakovalu. K sreči mi (še) ne pride na misel, da če avto razbijem, mi kasko nič ne povrne. Zaprta cesta, pa na lastno odgovornost in bogsigavedi kaj še vse bi mi naprtili. Kot bi mignil odreagiram in zamotam kolesa v eno stran in spustim zavore. Avto se skladno z željami odpelje v breg, kjer naleti na listje in zemljo. Tam zavore spet pohodim in avto stoji. Dobro… Kaj pa sedaj?!
Nič drugega mi ne preostane kot da še kakšnih 20 metrov na podoben način odkolovratim do mesta, kjer pustiva avto. Groza za nekaj časa mine, ker se ob odprtih vratih v naju naseli nadležen, vlažen mraz. Hitro spakiram vso opremo in počakam še Arneta, ki svoje tovorne ladje (plastične čevlje Scarpa Vega velikost 560) tako kot vedno z muko obuva in zavezuje. Nekaj minut pozneje pa že hitiva naprej po dolini Vrat.
Temperature so primerne, -5°C. Kar hitro hodiva in kmalu sva pri koči. Še vedno je trda tema, saj od doma kreneva že pred četrto in v želji po čimhitrejšem povratku se kazalec hitrosti na avtocesti ni nikoli ustavil pri najvišji dovoljeni hitrosti. Ob kakšnih pol sedmih sva že pod značilno grapo (direktno). Temperature pa so že ob tej uri katastrofalno visoke. Kar +6°C ! Prav neverjetno, samo iz gozda sva se dvignila za sto metrov in temperature so se dvigovale v takorekoč v neskončnost. Sicer navdušena nad uvodnimi nekaj metri skleneva, da pač odideva v smer in pogledava kakšne so razmere. Med uživaškimi 400 preplezanimi metri se v nama vse bolj poraja strah pred padajočim kamenjem in ledenimi tvorbami. Ko jih nekajkrat dobiva na čelado sva ravno na enem sitnem mestu, kjer sedaj že pri +7°C plezava v sipkem snegu. Menjata se mehak in moker sneg in idealni “škripavc” (sprijet sneg, fantastičen za plezanje).
Po kratkem premisleku se odločiva, da sestopiva. Kanonada je vse intenzivnejša, stena se otresa sneženih okov in pri tem pometa tudi s skalami. Ker se zaradi karakteristike smeri vse “skanalizirajo” ravno v sami smeri, bi bilo nadaljevanje ob takšnih temperaturah pač nesmiselno. Obrneva se in vse skupaj splezava še navzdol.
Nekoč mi je Pečjakov Andrej povedal zares zanimivo misel… “Dober alpinist – je star alpinist”. Na to večkrat pomislim in ko so mi danes mimo glave frčali kamni z značilnim, zoprno nevarnim zvokom, sva z Arnetom hitro vedela, koliko je ura.
Še vedno občasno urejam svoj video arhiv na YouTube. Malo mi nagaja kakšnih 15 filmov, ki so daljši od , 10 minut. Nikjer na internetu ne najdem nekega preprostega programa, ki bi bil sposoben film odrezati in ne znova vsega kompresirati. To torej še vedno ostaja misija za prihodnje dni.
Sicer pa sem naletel na enega izmed skokov, kjer sem brezskrbno letel po zraku in pri tem vsakič znova pristal na mehkih tleh – v globokem pršiču.
Letošnja zima s snegom ni pretirano bogata, dasihravno je prejšnji teden v gorah lepo snežilo. A kaj, ko je sneg le nad 1.500 metri, tam pa je zadnje dni po 7 stopinj ob 21.uri zvečer! Grozno. Kam drvi svet in kaj bo čez čas, ko bo onesnaženje še večje, rajši ne pomislim. Še vedno potihem upam, da bo nova ledena doba prišla prej kot čez 30.000 let. Toliko jih verjetno ne bom dočakal.
Včeraj sem govoril z Vikijem o nekaterih posnetkih Dhaulagirija, ki smo jih naredili jeseni 2006. Ko sem nekatere tlačil v računalnik, sem na hitro nasnel tudi en razmeroma lep time-lapse, mu dodal prav na hitro še eno glasbeno podlago in voila… Ogledate si ga lahko spodaj.
Tudi tokrat smo se potrudili in k sodelovanju povabili najboljše. Kdo drug kot aktualna svetovna prvakinja Maja Vidmar bi bil namreč lahko primernejši za tečaj športnega plezanja?! Po mojem nihče
Med drugimi bodo predavali tudi Matej Mejovšek, Aljoša Grom, Andrej Kokalj ter ostali priznani športni plezalci.
Da pa ne bom tjavdan pisal o vseh podrobnostih vabim, da si ogledate predstavitveno stran tečaja.
Edino sonce, ki smo ga danes videli, je bilo na poti čez tisti smotani “klanec” na avtocesti, za odcepom za Nanos. Potem pa smo se spustili na Primorsko stran, kjer je bila megla taka, da bi jo z nožem lahko rezali. Ali pa z žlico zajemali – ker sem bil ravno lačen mi je bila ta primerjava bolj všeč.
Plezali smo vse po vrsti, a nič pretežkega. Oziroma meni se je vse zdelo precej težko, ker sem nazadnje plezal v skali oktobra lani. Me je pa vseeno Trošt mlajši nagnal v eno previsno 6c, kjer sem mislil, da mi bodo odpadle roke. Vseeno sem se nekako po partizansko zbasal čez, potem pa sva jo z Džanijem mahnila v “ta lahke” in tam preživela preostanek meglenega dneva.
Danes sem sonce videl dvakrat. Prvič na poti v Osp in drugič na poti nazaj domov, pri Logatcu. Zdaj pa upam, da se počasi tale megla razkadi, da ne bo spet 40 dni trajalo, da vidim sonce.
Letos se na FreeApproved kar intenzivno odvijajo raznorazne izobraževalne dejavnosti.
Napoved najnovejše pa je še tečaj športnega plezanja, ki bo potekal pod taktirko večkratnega državnega prvaka v športnem plezanju, med drugimi pa bodo predavali tudi Natalija Gros, Maja Vidmar, Aljoša Grom, Andrej Kokalj in tako dalje.
Do uradne napovedi tečaja in sprejemanja tečajnikov manjka še nekaj dni, potem pa bom tako objavil še “uradno vabilo”. Tečaj bo vsekakor dober, tako da če koga zanimajo začetki plezanja in športno plezanje je seveda vabljen… Več bo objavljeno na www.freeapproved.com, osnovne reči pa bom dal tudi na blog.
Smrk.
