Torej naslov ni prav nobena šala. Čisto zares sem si zlomil vrat. Če smo natančni – vratno vretence C6, njegov desni artikularis (tisto krilce na strani), povrh vsega pa še neke nenaravne rotacije vsega skupaj. Neprijeten pojav.
Štel sem polnih dvanajst let, bil razposajen razbojnik in treniral sem gimnastiko. Prav tako zares, kar redno, štirikrat tedensko sem obiskoval takrat še ne-prenovljeno telovadnico. Bil sem še premlad da bi doumel zakaj se tako pogosto repenčijo zaradi starih naprav, nemogočih pogojev za trening in vse ostalo. Takrat nisem na to niti pomislil. Bilo mi je super, s prijatelji telovadci smo se izvrstno razumeli in z veseljem trenirali.
Kot pa je moja mami vedno govorila – da ne moram biti pri miru in da norim kot da bi imel “mevle v’rit”- taok je bilo tudi tistega usodnega dne (žal ne vem datuma, bom raziskal!). Bil je to običajni dan, pravzaprav že bolj večer. Bilo je enkrat konec zime ali pa začetek pomladi, tako da so bili dnevi še sorazmerno kratki. Na treningu smo navadno za ogrevanje preden smo začeli z vragolijami na orodjih, malo skakali z malo prožnjo ponjavo (kanvasom). Za tiste, ki ne poznate tega “odbojnega inštrumenta”, naj mimogrede pojasnim, da gre za pomanjšan trampolin (tega pa vsi poznajo), kjer pritečeš z zaletom, ga naskočiš (včasih zaradi neprevidnosti tudi dobesedno) in potem te odbije v zrak zvezdam na proti. No tudi slednje se je meni tistega dne takorekoč dobesedno zgodilo.
Vzel sem zalet, se med tekom še nekajkrat obrnil, se režal kot prismuknjen in po pripovedovanju mojih prijateljev – mimogrede nekomu prisolil še brco v rit. Če strnem – bil sem popolnoma neosredotočen. Brez vsakršne koncentracije. Pa saj to navadno ni bil problem, vsaj ne takrat, ko sem delal take običajne salte in podobno. A točno takrat sem delal nek zafrknjen element, z nekimi dodatnimi obrati in čudo gimnastičnimi vložki, za katere niti nimam znanja in spomina, da bi vse opisal. Po strojniško pa znam opisati z eno besedo: turbulentno. V glavnem v vse smeri, osi in podobno.
Pristal sem naravnost na glavi. In to brez da bi nastavil roke. Torej prav naravnost na svojo trdo, trmasto in energije polno glavo. In ta ni prav nič ublažila padca, pač pa sem začutil ostro bolečino v vratu in mravljince v desni roki. Takoj sem vedel, da to ni eden tistih mnogih – “običajnih” padcev, ki jih sicer človek v času treningov in aktivnega otroštva doživi v otroštvu in mladosti.
Vseeno si še nisem predstavljal kako resna je pravzaprav situacija, sem se pa odločil, da s treningom prekinem in jo mahnem domov, domači dohtarci v pregled in oceno. Nekako sem se nagibal k temu, da sem najbrž kakšno mišico strgal, to pa je tudi vse. Še zdaj se spomnim, kako mi je pritekla solza ko sem ležal na blazinah, pri tem pa so vsi mislili, da se spet zafrkavam in da spet prepričljivo igram. Tako so me vlekli na blazini, se režali in tudi meni se je na usta prikradel nasmeh. O tem, kako ravnati ob takšnih primerih, so jih kasneje še slišali – predvsem trenerji. Verjamem pa, da ob vsem džumbusu, ki sem ga zganjal, nihče ni več nič verjel.
Počasi sem se oblekel, odkorakal slab kilometer do postaje, se usedel na šestko in jo mahnil proti Črnučam. Potem me je znova čakal še en dober kilometer od postaje do doma. Vse z zlomljenim vratom. Vmes sem nekajkrat obrnil glavo in še danes se spomnim, kako je šlo… V levo v redu, nič bolečin. Ko pa sem obrnil v desno, me je tako svinjsko zabolelo, da najbrž ni veliko manjkalo pa bi padel v nezavest. Prokleti bedak. Ko bi vsaj razmišljal, kaj se dogaja v “notranjosti”. Lahko bi se bil ubil! Samega sebe – na avtobusu. Ali pa vsaj ohromil. Otrok bedasti.
No pa pustimo to, kako sem se kasneje sam sebe v podzavesti “karal”, češ kako sem bil lahko tako neumen, da sem to probaval. Edini izgovor, ki sem ga našel , je bil ta, da sem bil star 12 let – takrat pa ima bojda otrok pravico še-ne-vedeti vsega.
Na poti domov so mi ustavili starši in Matevž, ki so se peljali iz Opere ali neke predstave, za katero niso dobili vstopnic. Takrat sem drugič zajokal, število oziroma količina solz pa je bila nekaj večja. Mami mi je dala doma takoj opornico na vrat, mirovat sem moral, potem pa se je začela akcija…
Najprej me je čakal klasični rentgen. Na tem so ugotovili, da imam zlomljeno vretence. Potem me je čakal CT, kjer so ugotovili, da je v bistvu zlom še nekoliko resnejši. Potem sem šel v neko ambulantno kabino, kjer me je dr. Štravs malo pregledal, potem pa so začeli nositi kovinske obroče, ki bi pasali na mojo glavo. Takrat sem zajokal tretjič in še danes se točno spomnim groznih občutkov strahu. Sklepam in bojim se, da je to strah, pač dodatno potenciran, ki ga občuti nekdo, ki ga bodo mučili, vrgli s stolpnice ali kaj podobno neugodnega. V glavnem grozno. Izbrali smo številko obroča, ki mi naj bi ga naslednji dan privijačili v glavo. Ja tako je – privijačili. Dobesedno. Temu se strokovno reče nekakšna ekstenzija, gre pa za to, da ti raztegnejo mišice, da se lahko vretenca postavijo nazaj v vrsto in da se kost zaceli.
Še nečesa ne bom pozabil… In sicer obraza zaskrbljenega fotra, ko mi je po tem, ko je zvedel, da bom ostal v bolnici, prinesel banane. Neverjetno kako človek brez da spregovori besedo že z izrazom na obrazu izrazi svojo grozo in notranje skrbi.
No noč sem prespal relativno mirno, navkljub umirajočemu pisatelju v isti sobi, čigar ime sem pozabil. Do danes mi ni bilo in mi najbrž nikoli ne bo jasno, zakaj 12 letnega otroka tretirajo kot odraslega in te dajo na tramvo, kjer ljudje, žal, dobesedno umirajo. To je namreč bil še dodaten psihološki pritisk, ki pa je deloval tako bolj podzavestno, kot pa da bi se ga neposredno zavedal.
Zjutraj je prišel cel trop v belo oblečenih ljudi. Zdravniki iz vseh mogočih oddelkov so prišli gledati čudo malo neumno in razposajeno. No, zadnje troje jim niti ni bilo pomembno, bolj je bilo najbrž zanimivo to, da sem bil prvi takšen in na tak način polomljen primer v kliničnem centru. Navadno so jih bodisi zagipsali ali pa privijačili med operacijo vse skupaj. Ker sem bil še otrok in sem še rasel, bi me operacija, kjer bi vretenca privijačili ali ojačali s ploščam iz mene naredila kriplja, gips pa bi mi pustil trajne posledice. Potrebna je bila torej prej omenjena ekstenzija in druga zdravniška čudodelstva.
Danes, ko prebiram knjige o inkviziciji in raznoraznih neprijetnih metodah, ki so jih izvajali v preteklosti, spoznavam, da so tudi nekatare (žal nujno potrebne) zdravniške metode na prvi pogled podobne. Vijaki, kri, železo in mehka tkiva…. fuj. Kot 12 letni otrok z že tako burno domišljijo pa sem seveda vse tiste vijake videl 2x bolj ostre, 4x daljše in nasploh me je bilo groza.
Ampak sem špilal frajerja. Nič nisem jokal, lagal pa bi, če bi rekel, da me ni bilo strah. A toplina mamine kirurške roke in njena bližina mi je vseeno dala vedeti, da bo nekoč vse ok. Odpeljali so me v neko ambulantno sobo.
Na tisti smešni mizi, ki jo lahko napumpaš in se dvigne, so bili zloženi inštrumenti. Vse od injekcij, do samovreznih vijakov in drugih nič kaj na pogled prijetnih kovinskih reči. Dr. Štravs je nataknil rokavice, glavo sem imel nagnjeno vznak, nekaj označil na moji glavi na štirih točkah – potem pa smo začeli. Najprej sem dobil gigantske injekcije, ki so mi jih vbrizgali tako kot to v filmu naredi Bruce Willis, ko želi nekoga ubiti. Bolečina je bila temu primerna. Ko sem imel vsa štiri označena mesta nabrekla od anestetika so mi nataknili obroč, potem pa…
Vijak je zaradi ostrine dobesedno prerezal skozi kožo (ne vem zakaj niso prej naredili mini zarez s skalpelom, ne bi imel brazgotin?!), potem pa je začel prodirati naravnost v lobanjo. Bolelo je kot prasica. Pozabili so mi omrtvičiti še pokostnico, ki je pravtako občutljiva. Občutek je bil takšen, kot da bi mi na glavo nekdo spuščal v prešo. Pa kar trajalo in trajalo je. Najbolj grozen je bil prvi vijak, na moji desni strani čela, ko se mi je proti očesu ulila kri, glavo pa mi je luknjal samovrezni vijak. Precej neprijetna bolečina.
Ena, dva, tri, štiri! “Pa smo” pripomne neka sestra, ko me že vsega omotičnega od bolečin in strahu naposled naluknjajo s štirimi vijaki v lobanjo. Niti črhnil nisem ničesar, samo vesel sem bil, da je konec. Takrat sem še poslednjič zajokal.
Čakali so me trije mučni dnevi na travmi. Vmes je preminil tudi prej omenjeni pisatelj. Sosed me je izdal, da čez noč sanjam in še ko spim, ne moram biti pri miru. Začeli so me prevezovati s trakom za psihopate. Brat, ki mi je povsem za brezveze dal še injekcijo proti strjevanju krvi, me je tako nabodel v trebuh, da me je bolel še cel teden. Na tramvi nisem bil rad.
Minili so trije dnevi. Slikali smo na rentgenu, kazalo je dobro. Odpeljali so me v mavčarno, kjer smo naročili pregrešno dragih XYZ veliko metrov plastičnega gipsa in me zagipsali. Vijake – mimogrede – so mi odvijačili iz glave na živo. Brez injekcij.
Že na prihodnji kontroli so ugotovili, da je situacija spet enaka. Prednost in slabost je imeti močne mišice. Ob padcu so mi rešile življenje, ob okrevanju pa so potegnile vse skupaj vkup in vretence se je spet premaknilo.
Mislim, da se mi je mama takrat prvič v življenju zlagala, za kar ji bom do konca svojih dni hvaležen. Rekla je namreč, da me čaka še 1 teden, da moram res samo za 1 teden v bolnico. Danes vem, da je že takrat vedela, da me čaka vsaj mesec. K sreči sem si izboril, da me dajo v polno uspavanje, lepo na jagode na masko in nasvidenje. Vmes so me vlekli za vrat, se na moje rame opirali s koleni in nasploh je mami opisovala, da je izgledalo precej grozno. Kakorkoli že, vrat je bil v pravi poziciji, še enkrat so mi privijačili šraufe v glavo in gremo počivat.
Frankenstein Anže med več tedenskim nepremičnim ležanjem v KC.
Tokrat sem se zbudil v prostorni sobi, sam in na otroškem oddelku…
… Dva dolga meseca sem lezal v bolnici. Precej nepremicno. Lezal sem ves cas na hrbtu, rahlo nagnjen nazaj in se glavo sem imel vznak. Toda ta cas je hitro minil. Se danes sicer ne vem, kako da se mi ni neznansko zaletelo ob hranjenju v tako nerodni poziciji glave in poziralnika, se pa spomnim vsega drugega… Predvsem bolecin v hrbtu v prvih tednih, ko se misice se niso navadile na mirovanje.
Po tem, ko sem zapustil bolnico, sem se 14 dni imel gips do pasu, zatem še opornico za vrat. Ko sem vse skupaj snel dol sem kaj kmalu sem že igral košarko. Tri mesece po bolnici pa sem se vrnil na trening gimnastike in v zraku uganjal vragolije še nadaljnja 3 leta. Po desetih letih sem takrat sklenil svojo gimnastično pot in se podal v svet vertikale ter se v celoti predal alpinizmu, kasneje pa se turnemu in freeride smucanju.
Takšne izkušnje ne privoščim nikomur. Vsekakor je bila to kljub veliko VELIKO sreče zame to ena največjih preizkušenj v življenju do sedaj. Upam, da tudi zadnja tovrstna.
