Srečno 2008
31. december 2007 1 komentar
Datum pravi, da je zdaj pa že res čas… Vsem želim srečno in zdravja ter osebnega zadovoljstva polno 2008.
Potres v (vinski) kleti
30. december 2007 Komentiraj
V naši mini kleti (če temu sploh lahko tako rečem) se poleg plinskega bojlerja, toplotne črpalke, hranilnikov tople vode, filtracijskega sistema, elektro omare z raznoraznimi vrstami tokov, pump za talno ogrevanje, klimatske naprave, fan coile in milijon enih drugih tehničnih bedarij – nahaja tudi vino. Veliko buteljk vina.
Medtem, ko gnijem doma in pač počnem nič in sem preprosto samo bolan, kar naenkrat grozno zaropota. Najprej pomislim, da nam je padlo dol pol strehe. Grem v 2. nadstropje, pogledam okrog in okrog po terasah, če je kje kak kos strehe – nič! Dobro, grem na balkon pred svojo sobo, pogledam spet okrog in okrog, če je tu pristal kak kos čuden, a spet nič. Spravim se še v pritličje in na hitro pošpegam čez vsa okna na vse strani – spet nič. Bedak pa seveda pozabim pogledati v klet…
Zvečer tja zaide oči in se takoj prime za glavo: “Ja kaj pa je to?!” Jaz seveda prav bedasto pridem za njem in pogledam kaj se dogaja… na tleh pa vse rdečo od vina, razbitega stekla kot toče! Popustila so slaba natezna sidra v steni in vse skupaj je bilo padlo po tleh. K sreči se police nekako prekrivajo in tako je šlo v franžne samo 20 buteljk, ostale so čudežno ostale nepoškodovane, le v pravem položaju niso bile več pa ena prek druge so bile nametane.
Ker me je vročina pridno kuhala sem bolj malo pomagal, fotr (na sliki) pa se je lotil “umazanih” del. Teh “hišnih opravil” tudi sicer nimam preveč rad, moram priznat. No - v glavnem sem zlagal nepoškodovane buteljke pol ure nazaj pokonci, jih med seboj na približno posortiral (kot da jaz vem kakšno je kako vino – samo vizuelno ločim med rdečim in belim, to je pa vse), nazadnje pa odhlačal nazaj v svojo sobo.
Danes v kleti tako odurno smrdi po mešanici vina, da so vrata zelo na tesno zaprta! Pa kljub temu vonj uhaja. Fuj.
Prodam ledna vijaka Charlet Moser
30. december 2007 1 komentar
Prodajam dva malo rabljena ledna vijaka Charlet Moser Laser, velikost L (17 cm). Oba vijaka sta v dobrem stanju.
Prodam za 20 EUR/kos.
Leteča kepa s copati
30. december 2007 Komentiraj
Ob tej neugodni inverziji in vlagi vsi nekaj tarnamo, kako je hladno in mrzlo pa da nas zebe. Tele debele leteče svinje na spodnji fotografiji, ki povrh vsega nosi še nekakšne copate – zagotovo ne zebe. Ravno danes mi je Bor poslal link, da si ogledam leteče čudo s copati 
Videza ji sicer ne zavidam, to da je ne zebe in da lahko povrh vsega še leti (kako dobro je spet vprašanje?), pa že malo.
Motorola T5622 kot plezalni pripomoček
29. december 2007 7 Komentarjev
Na povratku iz Londona sem po pametni ceni (brez davka?) in nekimi dodatnimi letališkimi popusti kupil dve Motorolci. Prodajali sta se v kompletu skupaj s polnilcem in setom slušalk za v uho z mikrofonom, vse skupaj za nekih 70 EUR. Pri nas osnovni komplet pride mislim da 100 EUR.
Davnega leta 2002 sem se potihem smejal dvema lokalcema, ki sta v tipičnih škotskih razmerah (veter, sneg, megla) na plan privlekla walkie talkije in si jih spravila v prsni žep njunih jaken. Lepo, brez zapletov, brez dretja, sunkovitih potegov vrvi in podobnih “ukazov” za začetek varovanja, prihodov na varovališče in podobno – sta plezala in lepo čvekala po brezžičnih radijskih postajicah. Takrat se mi je vse skupaj zdelo smešno, če že ne malo “mimo”. Bil sem takšen, kot sem prepričan, da bi bil marsikdo izmed “starejših”, ko danes vidi mene med plezanjem s slušalko v ušesih. “Današnja mladina. Kam to pelje, kakšno vso navlako vlačijo v gore!” in podobno…
Minilo je kakšnih 5 let, medtem pa sem seveda spoštoval in upošteval uveljavljena pravila in etična načela, ki veljajo v alpinizmu, predvsem kar se tiče varstva okolja in narave. Potem sem enkrat spomladi dobil neke poceni postajice, ki sem jih s pridom uporabljal pri snemanju smučarskih filmov, ko so me nenazadnje pretekle izkušnje s Škotske opozorile na možnost dodatne uporabe postaj.
Preizkusil sem jih pri plezanju. Odlično! Nobenega dretja, kričanja, vlečenja vrvi in drugih kretenj. Poleg tega, da lahko takoj navržem, da je takšen način komunikacije v hribih manj moteč za okolico (ne plašiš živali v visokogorju in ne motiš drugih plezalcev v stenah), je poleg tega tudi varnejši!
Zakaj je uporaba brezžičnih postaj za komunikacijo v gorah med plezanjem po mojem mnenju primerna?
Preprosto zato, ker se z verbalno komunikacijo (beri: dretje in kričanje) težje sporazumeš. Medtem ko se zvok poleti od skal recimo da “odbija” in se, če ni vetra, sliši načeloma v redu, pa je pozimi situacija povsem drugačna. Sneg namreč zvok duši in tako tudi ob brezvetrju slabše slišimo. Seveda zavisi od konfiguracije terena, naklona, poteka smeri, vlage, vremena, velikosti sprejemnikovih uheljev in občutljivosti njegovega slušnega sistema ter nenazadnje jakosti glasu in pljučne kapacitete tistega, ki se dere in kriči na vse pretege “podriiiii, varuuuujeeemmmm” in tako dalje. Pa vendar. Tisti, ki plezajo – so kaj takšnega gotovo že doživeli.
Obstajajo seveda alternativne metode. Na primer priljubljeni ukazi s potegi vrvi, kjer pa se mi je v praksi že zgodilo, zlasti v naših gorah in stenah, da če so raztežaji malo cik-cak in je trenje potem ponavadi večje kaj hitro lahko pride do nesporazuma, ko npr. prvi v navezi ob velikem trenju skuša premakniti vrv, jo večkrat potegne, da bi jo zalučal prek kakšnega roba, varujoči pa to dojame kot “podri varovanje”.
V izogib takšnim nevšečnostim je torej zelo uporabna in nadvse priročna Motorola. Poleg tega, da če rad veliko govoriš (kot to počnem tudi sam), ima uporaba postajic sledeče poglavitne prednosti:
- malo vzpodbujaš soplezalca pri napredovanju v težkih metrih smeri,
- mu malo potožiš kako si lačen in kaj bi jedel, ko prideš v dolino,
- da te zebe in da naj soplezalec pohiti,
- da niti ne izgleda tako slabo tisto kar ga čaka nad njim (tu se za dodatno moralno oporo lahko tudi zlažete, postajcam je tako vseeno),
- da je vreme boljše kot je napovedano (če poleti sekajo strele potem bi bila na tem mestu laž pretirana)
- če je soplezalec nežnejšega spola lahko npr. pohvalite njeno gibanje, izgled ipd.
- in še tisoč in več!
Skratka prednosti vsekakor več kot slabosti No pa še ena prednost za tiste, ki ste bolje tihe narave in se v gorah posvečate samo strmini, grozi, prepadni strmini in težavam v steni – če soplezalca ne želite ali nočete poslušati, se postajico preprosto izključi. Ko je čas, da začne trpeti še prej varujoči soplezalec, pa jo prižgete in mu sporočite, da ga varujete…
Uporaba postajice v praksi s prostoročnim kompletom (slušalka in mikrofon) je prikazana na spodnji fotografiji (horonski smeh nekim neokusnim Tadejevim (izrezan) šalam je za zanemariti).
Seveda je še vedno obvezno poznati vse “stare” in preizkušene metode za sporazumevanje v primeru odpovedi baterij, v vseh ostalih primerih pa se mi zdijo Motorole prej plus kot minus. Nadvse prav pa pridejo tudi med snemanjem, ko je več ustavljanja, razno raznih navodil in usklajevanja. Vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah z njimi – je tako.
In še en primer iz prakse… V Avstriji v središčih z veliko ledu ali turnimi smuki kot tudi v bližini smučišč rabiš kakšno minuto ali dve, da najdeš prosto frekvenco na teh postajcah, kar mi da misliti, da je tovrsten način komunikacije pri severnjakih že kar razširjen. Tudi južni Tirolci ne zaostajajo. No pri nas, v Sloveniji, kjer se vsi radi (rajši) derejo vsevprek, pa je bila doslej z eno izjemo (pod Kriško steno) v glavnem prosta še prav vsaka. Tudi to govori o tem, da pri nas zadeva (še) ni prav pretirano razširjena. Ne v stenah, ne pri smučanju, ne – nikjer. Poudarek je na “še” (ni), čas pa bo pokazal kako bo s temi igračami pri nas.
Lonček skuhaj se
29. december 2007 Komentiraj
Od srede, ko sem se vrnil domov pa vse do vključno danes me kuha vročina. Počutim se tako, kot da bi padel v lonec kropa in se notri počasi kuhal. Po domače: zaendrek!
Danes sem se sicer prvič zbudil z mejno temperaturo 37,0°C kar pa žal ne pomeni, da sem že dober. Vročina je zjutraj namreč najnižja, potem pa veselo naraste. Vsaj prejšnje izkušnje kažejo na to.
V glavnem je precej dolgočasno, ker ne moram migat. Lahko malo berem knjige, razmišljam o raznoraznih kadrih novega filma, pa kaj vse bi še lahko dodali in posneli, pa o tem in onem. Med drugim sem včeraj po Arnetovem pripovedovanju dognal tudi to, da je za psihofizično zdravje na stara leta potrebno začeti misliti že sedaj. Poleg gibanja celotnega telesnega aparata ali kako že temu rečejo fizkulturniki, je treba skrbeti tudi za možgančke.
Da človek ne zapade v ene in iste vzorce oziroma, da možgani niso preveč omejeni na preveč ozko razmišljanje, je fino, da se jih malo razmiga. Tako si potem človek vsake toliko časa zamisli nek cilj, ki ga potem tudi izpolni.
Ko sem se “moral” učiti in ker so mi to “naložili” drugi se mi seveda ni dalo – npr. delati vaje za matematiko. Že v O.Š. mi ni bilo všeč, potem na Bežigrajski še manj, na faksu pa so bile vaje že sploh znanstvena fantastika. Vsakič, ko sem se začel pripravljati za kolokvij sem začel iz nule. Sanjalo se mi ni kaj vse smo na predavanjih predelovali, dasihravno nisem manjkal na nobenem matematičnem predavanju. Vsaj prvi dve leti ne. Deveto čudo. Španska vas. Nemogoče.
In ker mi recimo integralni računi nikoli niso bili všeč, bom začel kar z integrali. Z eno bistveno razliko. Takrat, torej v študijskih časih, so se mi upirali, zdaj pa na to gledam z druge perspektive. Tako kot en mini možganski izziv. Da jih malo povadim. Namesto križank na primer. Naslednja stopnja bi lahko bile npr. Taylorjeve vrste, za katere še danes ne vem, kako sem jih na izpitu “spravil pod kap”. Vsekakor več sreče kakor pameti in znanja.
Zdaj grem pa še naprej jest agrume in ostale z vitamini polne okrogle reči. Pa počivat. Še kak dan ali dva…
Dan, ko gre vse narobe
27. december 2007 6 Komentarjev
Eden takšnih – sicer redkih – se je pripetil včeraj. Namenili smo se v eno izmed velikih severnih sten iz italijanske strani. Ko smo se pripeljali do jezera, kjer se pusti avto, smo tako kot vedno, ko je zunaj -10°C, še kakšne pol minute posedeli v avtu. Zunaj je bila še trda tema. Naposled smo le odprli vrata avtomobila in stopili na mraz. Z Arnetom sva se že obuvala, ko Ažmanov Grega ugotovi, da je pozabil čevlje!
Sprva sploh nisem mogel verjeti, da je to možno in da se verjetno zafrkava. Ko pa sem le videl, da zaman išče čevlje po prtljažniku avtomobila, mi je postalo jasno, da z današnjim vzponom v steni ne bo nič. Odpeljali smo se nazaj, prek meje (na mejni prehod opozarja samo še tabla), pa v Lesce. Čevlje je pustil pred garažo. Potem smo se odločili, da skočimo pogledati (spet) slapove pod Prisojnik.
Razmere so bile neverjetno podobne tistim izpred slabega tedna. Nič posebnega, predvsem pa ne pretresljivo boljše, kot pred tednom. No potem smo se odločili za Levi slap.
Čez zaveso je tekla, vsa je bila svečkasta in nasploh kar zabeljena. Med snemanjem me je tako namočilo, da sem mislil, da bom že čez 2 m zmrznil. Ker pa je bilo nekje okrog -9°C, pa je voda na meni k sreči hitro primrznila in se v obliki ledu samo še odluščila od mojih oblačil.
Že na dostopu sem bil ves švohoten. Čutil sem, da se slabo počutim. Kuhala me je vročina. Zeblo in treslo me je kot mačka tako da mi je bilo približno jasno, kaj me čaka zvečer.
Ob pripravi na spust po vrvi sem povrh vsega še natrgal svojo ultra lahko Patagonia puhovko, tako da je bil dan že skoraj popoln.
Če povzamem kaj vse je šlo narobe:
- Grega je pozabil čevlje in smo se peljali nazaj
- Pod Prisojnikom sem se zaradi vročine komaj privlekel do slapov
- Zeblo in treslo me je kot mačka in začela me je kuhati vročina
- Pred spustom po vrvi sem na skali nataknil svojo puhovko
- Ob pakiranju opreme sem rahlo oprasknil ohišje nove kamere
Prek noči sem imel (zame) rekordno visoko vročino 38,7°C pa tudi zjutraj je bila situacija podobna. Zdaj pa že cel dan ves nebogljen ležim na postelji, se prekladam levo desno, boli me vrat, glava, hrbet…
No ja - pa saj bo bolje. Upam, da vse skupaj hitro mine!
Hlače Mammut Extreme Hybrid – vse v enem
24. december 2007 Komentiraj
Pred začetkom letošnje sezone, torej nekako pred kakšnim mesecem, sem kupil nove zimske hlače. Glede hlač sem bolj konzervativen. Dolgih sedem let sem namreč uporabljal neuničljive Mammut Champ hlače, ki pa so dokončno izgubile svojo relativno nepropustnost in so sedaj v rabi samo še za letne gorniške vzpone. Za vse “težje” zadeve in resnejše vzpone mi je več let odlično služil ArcTeryx, a sem se okornega gore-texa tudi malo prenažrl.
Iskal sem torej hlače, ki bi mi odlično služile v zimi, torej za zimsko plezanje, tudi slapove. Nekako sem se odločil in kupil Mammutove Extreme Hybrid pants.
Hlače so se že po nekaj turah izkazale za pravo odločitev.
Premišljeni detajli kot so ježki za ožanje hlačnic pri gležnjih (nič več zatikanja z derezami), žep na stegnu (super za večje predmete), vodotesne zadrge in pameten izbor materialov na pravih mestih.
Res ene in edine zimske hlače, ki si jih človek lahko zaželi.
Spodaj strnem za morebitne interesente še nekaj faktov, začenši s slabostmi (k sreči samo ena, pa še ta velja samo za suhe dolgine kot sem sam)
- SLABOST
- naramnice se zadaj pripenjaj pod kotom na pas in hlače vlečejo skupaj, zato se pojavi “žep” na sredini hrbta. Tega sicer lahko eliminiraš s temu namenjenimi ježki, vendar potem prepogib in gubo čutiš pod težjim nahrbtnikom
- PREDNOSTI
- lahke
- udobne
- dobro dihajo
- vodotesne na primernih mestih, raztegljiv material drugod
- dobra izbira materialov
- ježki za zožanje hlačnic pri gležnjih
- razmeroma ugodna cena za hlače, ki služijo celemu spektru zimskih dejavnost od (turnega) smučanja, plezanja slapov, grap in zimskega gorništva.
Prodajam Trango Ice št. 45
24. december 2007 Komentiraj
Nepal Extreme čevlji so šli za med, Trangoti Ice pa so enemu preveliki, drugemu premajhni. Torej – Trangote Ice še imam, če koga zamikajo lahki čevlji za zimski alpinizem in zahtevnejše gorništvo jih po ugodni ceni še prodajam.
Sinji slap na Jezerskem
24. december 2007 1 komentar
Znova me je navdušil Tadejev Gozdarček. Vedel sem, da nas čaka zasnežena cesta na Jezersko, zato sem Tadeja zlahka prepričal, da bo on vozil do pod Sinjega slapu. 30 centimetrov prhkega snega in poledenela cesta za njegove “kramparce” seveda ni predstavljalo prav nobenega problema. Vseh 200 turbo podprtih konjičev je teklo galop in kot bi mignil, smo bili na vstopu smeri.
Pred nami sta se znašli še dve navezi Hrvatov, iz Zagreba. Prijazno so nam “odstopili” mesto in nas pustili, da smo začeli pred njimi. Hvala. Medtem so naš še malo poslikali, ko pa sem vprašal zakaj, so omenili, da redno spremljajo našo stran in da so gledal film Powder Hunters, ki jim je bil menda všeč.
Pod zgornjim raztežajem smo se malo hecali, Tadejev jezik pa je tekel kot nabrit. Zato sem mu jo malo posvetil z mečem in sekiro mesarico, s katerima se je Arne potem spravil še plezati.
Prek smeri smo šli tekoče in hitro, kljub temu, da smo v vseh “strmih” delih (kolikor strmega v Sinjemu sploh je) tudi precej snemali. Naj mimogrede še enkrat pohvalim barve nove HD kamere, ki me je res impresionirala. Zdaj čakam samo še softwerske mojstre, da v Premiere Pro-ju pogruntajo kako točim HD vsebino na moje računalnike.
Za sestop pa smo bili malce v dvomih. A šibamo dol prek slapu ali gremo peš. Ker sem peš že večkrat šel, po vrvi pa se prek Sinjega še nisem spuščal, smo izbrali slednjo varianto. Povrh vsega je Sinji že nekaj časa navrtan, tako da sestop (abzajl) z izjemo vmesnega “peš” raztežaja ni problematičen.
Sicer pa so razmere vse boljše, čeprav je inverzija poskrbela za to, da je nastajanje slapov počasno. Ledinca sta narejena, čeprav rabita še nekaj mraza, da bosta lepo odebelila svoje trebuhe, prav tako tudi Vikijeva sveča, ki je že potegnjena, ampak tanka… Bo pa! Upajmo torej, da se obeta lepa in dolga zimska-ledna sezona!
