Danes poslednjič “očalar”

Laserska korekcija vida in waveform – odprava drugih napak (višjega reda). Nekaj takega me vse čaka na jutrišnjem dopoldanskem operacijskem posegu.

V 1. letniku Bežigrajske gimnazije sem namreč dobil svoja prva (korekcijska) očala. Stanje ali stopnja dioptrije se mi je vztrajno poslabševala vse do konca študija. Kljub temu, da sem tekoče opravil z gimnazijo in univerzitetnim študijem, bi se zlagal, če bi rekel, da se mi je dioptrija poslabšala zaradi študija, bdenja nad knjigami ipd. Dasihravno so mi vsi očitali, da je kriv računalnik, je seveda tudi to povsem zmotno. Tako pravi tudi stroka.

Najbrž se lahko za slabovidnost zahvalim mami, ki pravtako nosi očala in sem jih kot kaže dobil po njeni strani. Ko si je bila med nekim smučarskim treningom z elastikami pred mnogimi leti skoraj iztaknila oči in je bila nekaj dni celo povsem slepa, je – ko je “spregledala”, kasneje in pravtako med študijem – dobila očala in dioptrijo.

In čeprav me očala ne motijo v vizualnem smislu, me toliko bolj motijo v funkcionalnem. Pri tem mislim predvsem na športne aktivnosti, kjer je najbolj zoprno zimsko plezanje v kakšnih dalj trajajočih zadevah, ko me z lečami pečejo oči na vetru ali pa je potem problem, ko moraš bivakirati ali kako bolj kulturno prenočiti v mrazu v spalni vreči, pa potem zjutraj “natikati” nazaj leče ipd. Z očali je to malce lažje, vendar so problemi drugačni – rosijo se, pa manjši vidni kot imaš in podobno.

Ker še ne vem kako bo takoj po operaciji, si lahko samo še enkrat zaželim, da bo šlo vse dobro in držim in stiskam pesti! Naj jih še kdo! Prosim.

Če mi bodo pustili, bom stisnil še kakšno fotko. Sem hotel celo operacijo kar posneti s kamero, da bi imel za spomin, pa se bojim že predlagati, kaj šele, da bi to izvedel. Škoda, ampak sej bo že še prilika za kaj podobnega.

U! Ko sem ravno pri tem… končno sem našel fotografijo, ko sem imel zlomljen vrat in z vijaki okrašeno lobanjo… Ko “spregledam” (enkrat prihodnji teden), jo skeniram in objavim… Bojda zgledam kot Frankenstein.

Zdaj pa počasi v mižale, stiskati pesti, da bo vse hitro in uspešno minilo!

Lahko noč!

Spet doma – prodaja stare šare

Pred nekaj urami je letalo pristalo na Brniku. Ups! Na letališču Jožeta Pučnika – Ljubljana. Še vedno mi ne gre v glavo, kaj šele z jezika… Sprememba imena je bila po mojem povsem odveč. Z ozirom na javnomnenjske raziskave “nisem osamljen”.

Projekt za katerega idejo gojim že dalj časa, se bo kot kaže le uresničil. Prodati nameravam namreč kup reči, ki mi ležijo po omarah. Vse mogoče kar ne uporabljam več in je škoda, da leži in se na njih nabira prah.

Najtežje bo vsekakor vse skupaj zbrati na kup. Potem sledi fotografiranje in jasno objava na online tržnici. Ker teh reči najbrž ne bo tako malo, bom morebiti vse po-objavil še na blogu in napravil še eno rubriko – Izložba ali pa Prodajam, ali pa Prodam/Kupim… Ne vem, bom že nekaj spackal.

Zdaj pa kosilo.