Smrtonosni zajček

Na prigovarjanja obiskovalcev bloga in vsesplošnih kritik mojih gimnazijskih dni (o ja, tudi mami bere blog in sem jih že slišal – za nazaj!) bom nadaljeval z eno (ne smrdljivo) zgodbo o t.i. (tokrat imenovanem) smrtonosnem zajcu. Upam, da bo všečna.

Bilo je sončnega jesenskega jutra, če se ne motim enkrat prav tak čas kot je sedaj, ko sem malo razmišljal o lomnih zakonih, svetlobi in odboju le-te. Ker je v praksi vedno vse lažje razumeti in dojeti, sem se svoja teoretična razpredanja odločil podkrepiti z dejstvi.

Kot se najbrž vsi, ki ste hodili v šolo lahko spomnite, je bilo nad umivalniki, kjer smo morali, ko smo bili ”dežurni”, prati tiste smrdljive gobe in z njimi brisati tablo – ogledalo. Tako po občutku in spominu bi rekel, da je ogledalo merilo nekje pol metra v širino in kakšnih 40 cm v višino. Ker smo bili tisto uro v učilnici, ki je bila obrnjena naravnost proti jugovzhodu, so bili tako izpolnjeni vsi pogoji, da sem svoja teoretična dejstva podkrepil še s praktičnim preizkusom.

Nisem si namreč mogel kaj, da ne bi snel velikanskega ogledala in z njim vred stopil do okna. Naravnost nasproti tisti dan odprtega okna Bežigrajske gimnazije prikladno, kot na dlani, leži naselje Župančičeva jama. Najbližja stanovanja so od dotičnega okna oddaljena kakšnih 300 metrov zračne razdalje. Za mojega zajčka je bila to mala šala.

Nameril sem in sprožil. Gigantski zajec, ki je na stavbi bežigrajskega dvora zaradi razpršitve svetlobe naredil kakšne 4 kvadratne metre velik snop slepilne svetlobe, je že razveseljeval ne le mene, ampak – v to sem prepričan – tudi vse tiste, ki so preslišali budilko. V marsikaterem stanovanju so namreč z grozo vstajali mladi in stari, lepi in grdi, leni ter marljivi ljudje. Vsem pa je bilo enotno to, da jim tistega jutra ni bilo popolnoma nič jasno. Vsa stanovanja v katere sem naperil svojega uničevalskega zajca so namreč obrnjena na sever in tako praktično nikoli ne dobijo v stanovanje direktne sončne svetlobe. Tokrat pa jih je obsijalo s takšno močjo, da so najbrž mislili, da sanjajo, da gledajo nadaljevanje Armagedona, kjer Brucu Willisu ni uspelo sprožiti odrešilne bombe in Liv Tyler ni objela Bena Aflecka ob povratku na Cape Canaveral. Bolj kot so se približevali oknu, bolj so si z dlanmi prekrivali oči, da bi videli kaj se dogaja in če so v resnici še živi. Ko sem tako z zajcem strašil in budil vse kar je lezlo in ležalo po posteljah, sem dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro posvetiti še komu.

Spravil sem se, ne da bi preveč razmišljal, na voznike. Ko sem na prehodu za pešče direktno pod našo gimnazijo oslepil nekaj šoferjev avtobusov številka 20 – via Fužine, so vsi po vrsti zaradi slepote v trenutku in sunkovito ustavili vozilo. Ko sem to nekajkrat ponovil sem se le spametoval in sklenil, da to najbrž ni preveč pametno, vsaj sodeč po zelo frekventno uporabljenih avtomobilskih hupah, ki so vozili za busom. Skozi zaprta vrata in prednje vetrobransko steklo avtobusa sem iz ustnic prebral vse mogoče sočne kletvice, kjer so mi občevali z mamo, sestro, bratom, celotnim sorodstvom in še psom. Slednjega k sreči nimam, a vseeno.

Ker se je ura že nevarno približevala odločilnemu trenutku, ko se v razred primaje učiteljica in za seboj zapre vrata, sem zadnje sladke trenutke izkoristil tako, da sem jo – dobesedno – posvetil nepriljubljenim birokratom. Tako sem še malo svetil po okoliških stavbah kakor daleč je neslo moje oko in dokler je bil položaj sonca še ustrezen za makasimalni svetlobni učinek.

Na koncu sem ujel še zadnji trenutek, ko sem ogledalo obesil nazaj nad umivalnik, saj se je takoj zatem v razred primajala takrat zelo nepriljubljena in kosmata tovarišica.

PS: To ni pošteno. Vsakič, ko napišem eno peripetijo, se mi porodi 10 novih. Ampak prihodnjič se preselimo še v osnovno šolo Danile Kumar. Ker se bojim, da če bom sedaj pisal samo o gimnaziji, da mi bodo na koncu še maturitetno spričevalo zaplenili.

Potrdilo o telesni aktivnosti in košarkarska žoga

Če se še malo spomnim na čase na fakulteti, mi danes ta trenutek pade na pamet šolska telovadba. In vsi z njo povezani absurdi.

Najbolj se mi je osebno zdel zanimiv ta, da sem moral JAZ nositi konec leta opravičilo za izostanek od telovadbe. Malo se mi je zdelo bedasto, če sem povsem odkrit, to pa zato, ker nisem ravno lenoba, ki bi ležerno poležavala v kavču, grizljala čips in srebala pivo. Vse to seveda pred televizijo.

Med faksom sem kar pridno migal. Štirikrat tedensko sem s Troštom premetaval uteži na fitnesu, enkrat na teden sem se razmigaval na umetni plezalni steni na agroživilski, med vikendi sem redno plezal ali smučal. Skupno torej v povprečju 5-6 dni aktivnosti na teden. In to ne nekaj na pol, ampak povsod na polno – več let sem imel tudi status vrhunskega športnika po kriterijih OKS.

No ampak na faksu sem si vsakič znova moral izmisliti zakaj ne hodim na šolsko telovadbo. Ni pomagalo, če sem rekel, da treniram drugače ipd., prav vsakič sem moral nositi takšna in drugačna potrdila. In ko se spomnim na šolsko telovadbo in košarko, ki sem jo v sklopu fakultete celo enkrat odigral, se selim h košarki.

Danes sem namreč kupil novo košarkarsko žogo! Ob torkih bomo namreč s kolegi s faksa in drugimi prijatelji igrali košarko. Spomnim se še časov konca osnovne šole in pa začetka srednje, ko smo vsak dan pratično od zore do mraka igrali košarko s prijatelji z ulice. No sedaj se mi je košarka spet zaluštala in v torek začnemo zares… Bom videl, če še zadanem kak koš Predsvem pa se veselim druženje in zabave, ki spremlja igre z žogo.

Crknjena riba v šolskem predalu

Upam, da med tistimi, ki spremljate moj blog, ni preveč mladih… Da kdo slučajno ne dobi podobno neumne ideje.

Bilo je daljnega leta 1999, ko sva z Janom, sošolcem na gimnaziji Bežigrad, uganjala marsikatere neumnosti. Tako sva se enega dne spomnila, da bi bilo npr. zelo zabavno podtakniti nekaj smrdečega v razred. Ker smo imeli razred povečini en in isti in se torej nismo selili, bi bil učinek dober.

Mahnila sva jo v tržnico v katakombe Plave lagune. Danes niti ne vem, če tam še obstaja, vem pa, da sva takrat povpraševala po 1 ribi. Ko naju je gospod vprašal, če potrebujeva 1 kilo, sva gladko odvrnila, da bo dovolj 1 sama riba. Čudno se je namuzal in nama ribo kar poklonil in naju odslovil. Super – še plačati ni bilo potrebno. Odbrziva nazaj na šolo, saj se je glavni odmor že iztekal. V predal, ki je vgrajen v mizo učiteljev, sva položila ribo. Pred tem sva jo z vrečko vred nekajkrat z vso silo zalučala v steno, na tla, v strop in spet v steno. Vse to seveda zato, da bi bil primerno zmehčana in da bi karseda dobro gnila.

Tako sva jo torej lepo zmehčano in razrahljano položila v predalnik. Predal sva zaprla, na zadnji strani pa sem ga z bor mašino in dvema samovreznima vijakoma privijačil v samo ploščo mize. To je seveda onemogočilo, da bi se predal odprl in očistil. Da bi bila mera polna, sem posnel še glave vijakov, tako da se jih ne bi dalo kar tako odviti.

Vsa blesava sva se svoji neumni potegavščini smejala, čeprav sva vedela, da najlepše šele prihaja… Riba pač potrebuje svoj čas, da dobro zgnije in da jo zob časa pošteno napade. Ker je bil petek, smo židane volje prebrodili tistih nekaj zabavnih šolskih ur in jo ucvrli domov. Z vrtalno mašino v nahrbtniku vred.

Ponedeljek. Navadno so ga vsi sovražili. No midva z Janom sva seveda cel vikend študirala, kako super dobro bo v ponedeljek videti kakšni so rezultati. In res, kot navadno sva prišla med prvimi in v razredu je tako neznosno smrdelo, da sva še sama malo postrani gledala. Ko so sošolci in sošolke, eden za drugim prihajali v razred, so najprej vsi nasmejani zakorakali svojim mizam naproti, a se že po dveh metrih spačili, grimase na obrazih so bile nepozabne. Vsi so se brez izjeme obrnili in jo ucvrli ven iz razreda. Samo midva z Janom sva vztrajala in gledala in se smejala kot dva pepčka.

Ura je že odbila osem in v razred je prišla učiteljica za matematiko, ki je bila prva na sporedu. Enako kot vsi nič hudega sluteči dijaki je zakorakala k svoji mizi s crknjeno ribo in bliže kot je hodila, bolj nepredušno si je zakrivala usta in nos. Tako neverjetno je smrdelo, da se je tudi ona obrnila. Od tega trenutka pa ni bilo več smešno, ker smo kar naenkrat ostali vsi pred razredom, ura matematike pa je tekla v prazno. Našli so nam drug razred, tako da matematika tisti dan žal ni odpadla, ker pa sta sledili 2 uri telovadbe in z Janom nisva mogla nadzirati dogajanja v razredu, naju je malo zaskrbelo….

Ob povratku so bila vsa okna na široko odprta, vse je zeblo kot mačke. Čistilki sta ravno pospravljali svojo opremo, misleč, da sta s temeljitim čiščenjem tal uspeli odpraviti nastalo težavo. Kako zelo sta se motili. V trenutku, ko so bila okna zaprta je spet smrdelo. Nama z Janom pa se je smejalo.

Ne spomnim se več natanko, kako se je situacija rešila, vem pa, da je eden od učiteljev potožil hišniku, da iz predala neizmerno zaudarja in da se ga ne da odpret, češ da se je zataknil Še danes se mi smili tisti hišnik, ki je moral lastnoročno odpreti predal, pred tem nekako uničiti vijaka, potem pa tisto ubogo smrdečo ribo, sardona, če smo natančni, odnesti v smeti.

Če si slučajno še kdo kdaj zaželi, da bi mu odpadla kakšna ura matematike, sedaj sem izdal recept, ki uspešno odvrne vsakega normalnega človeka od zadrževanja v tako smrdečem razredu. Obenem pa seveda računam na to, da me ne zaprejo zaradi tega, ker sem končno izdal kakšno potegavščino sva izvedla.

Ker imam tovrstnih kozlarij iz rane mladosti na zalogi še kar nekaj, kanim zapisati kar celo serijo…