Ljubitelji hišnih živali in deževnikov ne berite!

Tisti, ki ne mislite prebrati do konca in se kanite že ob prvih stavkih držati za glavo – ne berite dalje. Ostali – predvsem tisti, ki se navdušujete nad doma izdelanimi pripomočki - pa le pogumno branje…

Deževnik

Bilo je nekega vročega poletnega dne. Sopara in vročina sta naju z Borutom prikovala v hladno zavetje hiše. Staršev ni bilo doma, sestra je bila na nekem tečaju ne-vem-že-česa, mnogi prijatelji so že odšli na morje. Zaradi zares vztrajnega negodovanja sosede, ki nam je “uličarjem” neprestano težila, da zganjamo s tapkanjem žoge ob igranju košarke (“A res ne morete malo manj tapkati žoge, ko igrate?”) preveč hrupa, sem tisti dan sklenil narediti premor.

V Črnučah, kjer sem takrat živel, smo imeli v naselju cel kup mačk vseh sort. Od takšnih lepo negovanih domačih, z dolgo puhasto dlako, do razcapanih, zapuščenih ali potepuških. Izstopala pa je vsekakor ena prav posebna mačka.

Tej mački še danes ne vem imena, lahko pa jo malce podrobneje opišem. Pasma mačke je bila križanec ali mešanec, če želite. Po mojem mnenju nekaj med mačko in žabo. Dlaka je bila kratka, oči zelo narazen, zadnji par nog na O, prednje tace kratke, preža nadvse žabja. Križanec torej. Potem ji je v enem izmed bojev za oblast v naselju pes odgriznil levo uho. Ta pes se je imenoval Medo. Mešanec med japonskim ovčarjem in turškim bernardincem. ”Kr’neki” od psa, resnično. Kakorkoli že – ta pes ji je snel uho. Kasneje je izgubila še oko. Boji še vedno niso prenehali in ta mačka je postajala vse bolj podobna žabi in vse manj je imela mačje persone. Z Borutom sva predvidela, da bo najbolje, če bi jo odrešili muk. Za vedno.

Ko sva klicala na veterinarsko so hoteli o njej vedeti vse, da bi koga poslali, ki bi jo odpeljal ali pa vsaj pospravil. O slednjem sploh ni bilo govora. Zato sva sklenila zadeve po svoji deški pameti vzeti v roke. Kaj hitro sva se spomnila rešitve podobne električnemu stolu, ki naj bi še do nedavnega veljal za “najbolj humano usmrtitev”. Izdelala sva elektro šoker. Vzela sva dva stara adapterja, ki transformirata omrežno napetost 230V na 9V. Midva sva proces obrnila in napotost povišala. Vse skupaj sva pospravila v lično zmodelirano in natančno pobarvano črno škatlo, kjer sta na prednjem koncu ven štrleli dve smrtonosni rogovili, na zadnji pa se je bohotil navadni “šalter” za luč. Priprava za elektifikacijo žabamačke je bila tako končana.

Sledil je prvi preizkus. Našla sva ogromnega deževnika sredi asfaltiranega cestišča. Ker tam ni prav nič pripomogel k biotopu, kjer sicer rije po zemlji in zrači ter rahlja prst, sva ga sklenila uporabiti za preizkusnega zajčka. Inštrument je pokazal 1770 voltov izhodne napetosti, kar je po najinih mnenjih zadostovalo za usmrtitev homo sapiensa in seveda vsega manjšega. Da pa bi najine takrat bolj prazne glave dobile potrditev in da ne bi vse skupaj temeljilo le na predvidevanjih, sva napravo preizkusila na deževniku.

Potopila sva ga v vodo, ki sva jo nalila v pokrovček od kakava Benquick. Tisti rdeči plastični pokrovček z ostrimi robovi. Vanj sva položila tudi podaljšek žice, le-to pa pripela na najin elektro-šoker. Tri, dva, ena… Deževnik se je v trenutku zvil v kompakten klobčič, v celoti pomodrel, potem pa se spremenil v sluzasto gosto tekočino. Spremenil se je v temno rjavi akacijevemu medu podobni gel. Za vedno. “Odlično”, sva zinila v brk, “naprava kot kaže deluje!” Čas za mačke.

Ker se je tisti dan na TV-ju obetal zanimiv spored, sva – da bi lahko ležerno spremljala televizijo, v garaži poiskala še 20 m dolgo električno žico, ki sva jo spet pripela na elektro-šoker. Drugi konec sva znova položila v Benquick pokrovček, s to razliko, da je bila namesto vode v pokrovčku zvrhana merica slastnega mleka s 3,5% m.m. Usedla sva se pred TV in čakala, da se na vrtu prikaže mačka-žaba… s prstom na sprožilcu.

Sama sreča, da mačke ni bilo. Tako za naju kot za mačko. No predvsem zanjo, ampak tudi sam bi se danes, ko pomislim, kakšne bedarije sva počela, sekiral, da sva ubila degenerirano, a nedolžno mačko. Sreča! In šele potem, ko se nama ni posrečilo na oni svet spraviti nesrečne hibridne mačke, sva se zavedla, kakšno kozlarijo sva skoraj ušpičila. Cepca!

No… Da pa le ne bi bilo vse zaman in najin izum v mamljivi črni leseni škatli ne bi šel v nič, sva ta “šoker” uporabila za detonator bombe, ki sva jo izdelala prihodnji vikend. Velika električna iskra, ki je preskakovala med obema koncema kovinskih paličic je namreč za takšne reči kot nalašč. O bombi in silni eksploziji, ko je po vseh strehah v naselju deževal pesek iz kraterja, ki ga je povzročila najina bomba - pa kdaj drugič.

Lahko noč in sladke sanje.

Potovanje lakomnika v deželo Ramadana

Ne moram si kaj, da se mi ne bi Arne vsakič, ko pomislim na njegovo peripetijo – malce zasmilil. Če zame pravijo, da brez hrane težko potrpim, potem je Arne še hujši. Predvsem pa me v sposobnostih zaužitja gromozanskih količin hrane pošteno prekosi. Ampak ok, naj mu bo. Je mlajši, pa še raste pa se mirim s tem, da zato pač lahko več požre.

Vsekakor pa ostaja žalostno dejstvo, da se je Arne s prijatelji napotil v Maroko. Krasna dežela, zanimivi ljudje, fantastične barve in impozantne gore. Ter Ramadan! Ko sem slišal to besedo, me je od virtualne lakote kar takoj zvilo v želodcu. Ko mi je pripovedoval kako je potovati lačen po deželi, ko vlada ramadan, ki ga sam ni navajen, sem si lahko samo predstavljal kruto dolge dneve sanjarjenja o dobri hrani.

Obenem pa mi je obnovilo spomine na mojo prvo alpinistično odpravico v Peru. Na drugi konec sveta, vsaj tako se mi je zdelo, pri rosnih 17-ih letih, ko sem prvič potoval tja v družbi petih somišljenikov. Pa bom o odpravi in peripetijah tam kdaj drugič – tako ali tako sem sam sebi dolžen še poročilo napisati, kot to sicer počnem po podobnih avanturah – tokrat pa le nekaj o povratkih iz hribov.

Ko smo se namreč vrnili iz tamkajšnjih hribov in se napotili na osvežitev v Huaraz, je mene vedno čakalo ravno obratno. Najprej sem celo vožnjo sanjaril o hrani in o tem kaj bom jedel, kako bom jedel in podobno, potem pa sem se že po prvem obroku zastrupil s sicer tako težko pričakovano hrano. Sledilo je pogosto obiskovanje toaletnih prostorov in intenzivno hujšanje. Kombinacija telesnih naporov, podhranjenosti, velike višine in še zastrupitve je po mojem mnenju ZELO učinkovita kura. V kočni fazi sem pri 185 centimetrih višine dosegel zavidanja vredno peresno lahko težo 58-ih kilogramov. Ne samo da sem izgledal kot en shiran Gringo, tudi vsaka sapa vetra me je premikala kot odpadajoče jesensko listje.

Ok, bodi dovolj, ker sem že povsem zašel. Dejstvo ostaja – če človek rad je, potem nikar v deželo ramadana v času – ramadana!

Obisk alpinistične šole FreeApproved

Danes po službi sem se odpeljal na obisk naše alpinistične šole. Kot pravi Zlato – samo zato, da bi nagajal in da bi imel on tremo. V resnici sem želel le videti kaj se počne in kako in bil – znova – zelo navdušen. Vsi tečajniki so zelo prizadevni in hitro napredujejo tako v praksi kot teoriji.

Z našim najbolj znanim astronomom in še bolj slavnim navigatorjem (sicer neprekosljivi Tadej je 2. po vrsti) Džanijem, sva najprej iskala pravi vhod v šolo. Težava je kajpak nastala zato, ker obstajata dve šoli z istim imenom in z vso pravico je Đani zapeljal k napačni in potem zamudil debele 4 minute. A ni bilo hude krvi. Naših ljudi je bilo na sicer majhni stenci tako ali tako vsevprek.

Sicer nisem uradni kronist naše alpinistične šole in upam, da mi Bor oprosti, ker mu skačem v zelje s tole objavo… Bom zato rajši kratek in naj zaključim le s tem, da se že veselim občnega zbora z vsemi 50-imi snežaki, debeluhi, friapruvdovcih ali kakorkoli se že imenujemo.

Virtualni izpiti

Že večkrat se mi je zgodilo, da sem sanjal, da pišem izpit in da nič ne znam. Pa da bom pogrnil ipd. In to se mi je zgodilo tudi še po tem, ko sploh nisem več na faksu, ker sem ga že končal in diplomiral.

In to se ni dogajalo samo z izpiti za fakulteto, podobno se mi je namreč zgodilo tudi že, ko sem sanjal o izpitih za alpinističnega inštruktorja. Tudi ta izpit sem že davnega leta 2003 opravil z odliko, ampak vseeno se mi pred očmi prikazujejo trenutki groze, ko ne znam zavezati nekega kompleksnega vozlja, napraviti nosil, imobilizirati razcefrane tace in podobno.

Upam, da se takšne sanje čimpreje nehajo in da končno dojamem, da je ta del preizkušenj in izpitov za menoj.

Zdaj pa na delo.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.