Ljubitelji hišnih živali in deževnikov ne berite!

Tisti, ki ne mislite prebrati do konca in se kanite že ob prvih stavkih držati za glavo – ne berite dalje. Ostali – predvsem tisti, ki se navdušujete nad doma izdelanimi pripomočki - pa le pogumno branje…

Bilo je nekega vročega poletnega dne. Sopara in vročina sta naju z Borutom prikovala v hladno zavetje hiše. Staršev ni bilo doma, sestra je bila na nekem tečaju ne-vem-že-česa, mnogi prijatelji so že odšli na morje. Zaradi zares vztrajnega negodovanja sosede, ki nam je “uličarjem” neprestano težila, da zganjamo s tapkanjem žoge ob igranju košarke (“A res ne morete malo manj tapkati žoge, ko igrate?”) preveč hrupa, sem tisti dan sklenil narediti premor.

V Črnučah, kjer sem takrat živel, smo imeli v naselju cel kup mačk vseh sort. Od takšnih lepo negovanih domačih, z dolgo puhasto dlako, do razcapanih, zapuščenih ali potepuških. Izstopala pa je vsekakor ena prav posebna mačka.

Tej mački še danes ne vem imena, lahko pa jo malce podrobneje opišem. Pasma mačke je bila križanec ali mešanec, če želite. Po mojem mnenju nekaj med mačko in žabo. Dlaka je bila kratka, oči zelo narazen, zadnji par nog na O, prednje tace kratke, preža nadvse žabja. Križanec torej. Potem ji je v enem izmed bojev za oblast v naselju pes odgriznil levo uho. Ta pes se je imenoval Medo. Mešanec med japonskim ovčarjem in turškim bernardincem. ”Kr’neki” od psa, resnično. Kakorkoli že – ta pes ji je snel uho. Kasneje je izgubila še oko. Boji še vedno niso prenehali in ta mačka je postajala vse bolj podobna žabi in vse manj je imela mačje persone. Z Borutom sva predvidela, da bo najbolje, če bi jo odrešili muk. Za vedno.

Ko sva klicala na veterinarsko so hoteli o njej vedeti vse, da bi koga poslali, ki bi jo odpeljal ali pa vsaj pospravil. O slednjem sploh ni bilo govora. Zato sva sklenila zadeve po svoji deški pameti vzeti v roke. Kaj hitro sva se spomnila rešitve podobne električnemu stolu, ki naj bi še do nedavnega veljal za “najbolj humano usmrtitev”. Izdelala sva elektro šoker. Vzela sva dva stara adapterja, ki transformirata omrežno napetost 230V na 9V. Midva sva proces obrnila in napotost povišala. Vse skupaj sva pospravila v lično zmodelirano in natančno pobarvano črno škatlo, kjer sta na prednjem koncu ven štrleli dve smrtonosni rogovili, na zadnji pa se je bohotil navadni “šalter” za luč. Priprava za elektifikacijo žabamačke je bila tako končana.

Sledil je prvi preizkus. Našla sva ogromnega deževnika sredi asfaltiranega cestišča. Ker tam ni prav nič pripomogel k biotopu, kjer sicer rije po zemlji in zrači ter rahlja prst, sva ga sklenila uporabiti za preizkusnega zajčka. Inštrument je pokazal 1770 voltov izhodne napetosti, kar je po najinih mnenjih zadostovalo za usmrtitev homo sapiensa in seveda vsega manjšega. Da pa bi najine takrat bolj prazne glave dobile potrditev in da ne bi vse skupaj temeljilo le na predvidevanjih, sva napravo preizkusila na deževniku.

Potopila sva ga v vodo, ki sva jo nalila v pokrovček od kakava Benquick. Tisti rdeči plastični pokrovček z ostrimi robovi. Vanj sva položila tudi podaljšek žice, le-to pa pripela na najin elektro-šoker. Tri, dva, ena… Deževnik se je v trenutku zvil v kompakten klobčič, v celoti pomodrel, potem pa se spremenil v sluzasto gosto tekočino. Spremenil se je v temno rjavi akacijevemu medu podobni gel. Za vedno. “Odlično”, sva zinila v brk, “naprava kot kaže deluje!” Čas za mačke.

Ker se je tisti dan na TV-ju obetal zanimiv spored, sva – da bi lahko ležerno spremljala televizijo, v garaži poiskala še 20 m dolgo električno žico, ki sva jo spet pripela na elektro-šoker. Drugi konec sva znova položila v Benquick pokrovček, s to razliko, da je bila namesto vode v pokrovčku zvrhana merica slastnega mleka s 3,5% m.m. Usedla sva se pred TV in čakala, da se na vrtu prikaže mačka-žaba… s prstom na sprožilcu.

Sama sreča, da mačke ni bilo. Tako za naju kot za mačko. No predvsem zanjo, ampak tudi sam bi se danes, ko pomislim, kakšne bedarije sva počela, sekiral, da sva ubila degenerirano, a nedolžno mačko. Sreča! In šele potem, ko se nama ni posrečilo na oni svet spraviti nesrečne hibridne mačke, sva se zavedla, kakšno kozlarijo sva skoraj ušpičila. Cepca!

No… Da pa le ne bi bilo vse zaman in najin izum v mamljivi črni leseni škatli ne bi šel v nič, sva ta “šoker” uporabila za detonator bombe, ki sva jo izdelala prihodnji vikend. Velika električna iskra, ki je preskakovala med obema koncema kovinskih paličic je namreč za takšne reči kot nalašč. O bombi in silni eksploziji, ko je po vseh strehah v naselju deževal pesek iz kraterja, ki ga je povzročila najina bomba - pa kdaj drugič.

Lahko noč in sladke sanje.