Moj dedek je 100 let stara faca!

In to kar dobesedno. Danes je namreč praznoval 100. letnico rojstva. Če samo pomislim, da je to dejansko celo stoletje življenja. Neverjetno.

Starejši gospod, prof. Martin Čokl, po svojem psiho-fizičnem stanju bolj spominja na kakšnega pri 70-ih, ne pa 100 letih. In da ne bo pomote – v življenju mu je bilo vse prej kot postlano. Če drugega ne, je preživel vso svojo rano mladost na kmetiji in opravljal sama težka fizična dela, sledila so leta študija in zatem, med 2. svetovno vojno – več najhujših koncentracijskih taborišč, v katerih je bil interniran pravzaprav celo vojno. Sprva je bil vojni ujetnik, ko so ga zajeli z njegovo baterijo vred, ko so se umikali proti Hrvaški, potem pa so ga selili od enega do drugega taborišča, kjer je dnevno smrti zrl v oči. Še danes z zanimanjem in malodane odprtimi usti poslušam njegove zanimive zgodbe iz prve in druge svetovne vojne.

Kakorkoli že, zelo fajn je to, da ima še vedno povsem bistre misli in je povrh vsega še celo zelo duhovit. Z eno besedo – faca. Sto let stara faca.