Naš zeleni planet in kazen za kolesarjenje
16. september 2007 3 Komentarjev
Tako nekako namreč kličejo Zemljo. Težava je le v tem, da je ta naš planet Zemlja vse manj zelena in vse bolj onesnažena.
No in ker imam tudi sam rad naravo in v njo dokaj pogosto zahajam, sem tudi temo diplomske naloge naravnal v ekološko smer. Danes sem diplomo tudi natisnil, jutri navsezgodaj pa me čaka še knjigovez. Potem jo oddam in če bo vse po sreči bom konec tega meseca tudi že diplomiral…
Da se še za trenutek vrnem k zelenemu planetu. Spominjam se, kako smo pred časom kolesarili po delu narave, kjer se načeloma ne sme kolesariti oziroma je to celo prepovedano. Še vedno mi ni – in mi po vsej verjetnosti tudi nikoli ne bo – jasno zakaj tam velja prepoved kolesarjenja. Razumel bi, če je potem prepovedano tudi pešačenje. Vsekakor pa bi razumel, če bi se tam ne vozili avtomobili. Pa se. Vsakodnevno se trume planincev pripeljejo prav do izhodišča, marsikateri pogumnejši in z višjimi avtomobili še dlje. Nikoli še nikomur ni bilo storjeno nič v smislu kakšnega izreka kazni ali podobno.
No moja izkušnja je drugačna. Ker smo pač večino naših športnih avantur posneli, vključno s to “na meji legalnega”, sem jo dobil po nosu. Ogledal si jo je namreč kdo drug kot sam nadzornik TNP. In to ne kar eden, temveč tak – “na položaju”. Prejel sem klic po telefonu in v skoraj pol urnem pogovoru poslušal vse mogoče grožnje, kakšne sankcije me čakajo, kaj vse sem uničil in pokvaril s tem ko sem kolesaril po od tisočev planincev steptani poti. Seveda – še danes me marsikateri planinci, ki so si ogledali ta nesojeni film, grdo gledajo. Še danes slišim kakšno pripombo na ta račun, češ kako uničujem naravo in podobno.
A vendar so mnoge študije, ki so jih zaradi podobne problematike (planinci v hribih super, kolesarji grozno, fuj, uničevalci!) prav tako pestile, pokazale, da gorski kolesarji pravzaprav naredijo manj škode in v naravi pustijo manjši pečat kot planinci.
Treba je namreč vedeti, da v naših hribih po planinskih poteh nad 2000 metri kolesari prekleto malo kolesarjev. Tisti, ki pa se najdejo, so v glavnem tudi planinci. In to takšni, ki vsaj praviloma tudi kolesariti znajo. To nadalje pomeni, da ne rijejo po poteh, ne bremzajo “na črto” oziroma tako, da spodrsuje kolo itd.
Ah, ne vem zakaj sem se spravil to pisati. Ampak vsakič, ko se spomnim lepot naših gora in jih vsakič znova pogrešam in jih dalj časa ne obiščem zaradi drugih neodložljivih obveznosti a la faks (kot sedaj, ko tipkam in sedim, namesto da bi hodil/plezal/kolesaril), se spomnim, kako zelo občutljivi so ljudje, ko se karkoli dela “drugače”. Če se hodi – se hodi. O krščen matiček kakšno kolesarjenje neki – pa saj to so vendar Planine!
Pa še bi lahko kakšno rekel na to temo, npr. kako sem jih enkrat (seveda po ovinkih) slišal, češ kaj packam po forumu z jadranjem na deski, pa z gorskim kolesarstvom. Pa saj to je vendar alpinistični forum! Tu se pleza (piše o tem) in to je to.
Kje je logika? Ne vem!
