Gozdarček nas je pustil na cedilu

Ko smo se v nedeljo Tadej, Trošt in jaz vračali v Ljubljano, si nismo mogli kaj, da ne bi zavili prek Vrhinških tankovskih poligonov v Ljubljano. Tadej je s svojim gozdarčkom lepo prevozil vse ovire in prepreke na cesti, ki nas je preko Vrhnike peljala nazaj proti Ljubljani. Ko smo ravno razmišljali v katero gostilno jo bomo mahnili s popolnoma praznimi želodci in z velikimi očmi, kosmo mislili na hrano, je Tadej naenkrat rekel: “Opa, kaj pa je tole?!” Termometer, ki kaže temperaturo hladilne tekočine je namreč zrasel in se ustavil tik pred rdečim poljem. Izpod motornega pokrova se je malce kadilo…

Vse mogoče smo uganjali, razmišljali in celo nekaj skušali ukreniti, a vse brez posebnih rezultatov. Dolili smo navadno vodo, ker hladilne tekočine ni bilo več, ampak to sploh ni pomagalo. Temperatura motorja je takoj, ko je speljal, poskočila nazaj do rdečega polja… Dolga zgodba na kratko (sem zaspan)… Tadej je bil pošlepan do doma, vmes je avto odložil na servisu, midva s Troštom pa sva jo peš mahnila proti domu.

Zdaj pa upam in si želim, da bo popravilo napeljave hladilne tekočine (ali pa kar obtočna črpalka za hladilno tekočino) čimhitreje in s čim nižjimi stroški popravljena.

A vendar še danes težko verjamem, kakšne strme “klance” zmore Gozdarček. Upam le, da Tadeju minuli pripetljaj ne bo vzel poguma in nas bo še naprej vozil po strmih terenih. Najbolj nanj namreč računam pozimi, ko nam bo krajšal dostope do pod slapov S štirikolesnim pogonom in dobrim voznikom se namreč daleč pride!