Ko se ti orosijo oči…

Pravijo, da obstaja več oblik solz. Tako poznamo solze žalosti, solze sreče in veselja, solze ob bolečini in še dva ali tri tipe, ki se jih ne spomnim več. Zase mislim, da nisem jokica ali cmera – nenazadnje sem moški, se mi pa vseeno kdaj orosijo oči, pa tudi zajokal sem že. Tako na primer sem jokal, ko sem bil mlajši in ob kakšni res hudi bolečini (kot posledici padca), pa potem kasneje zaradi kakšnih žalostnih reči, ki se hočeš nočeš pripetijo, pa potem spet od simpatičnosti, ko so se mi nekoč orosile oči, ko sem smeje gledal Nike med kobacanjem, in nenazadnje seveda skoraj vedno jokam (ali pa se vsaj težko zadržujem) tudi ob koncu filma Gladiator. Ne vem kaj mi je, ko gledam ta film, ampak vedno na koncu, ko “Raselu Kravu” pod lopatico tisti zoprnež, ki igra Cezarja, zapiči zastrupljeno puščico, potem pa se začne njuna bitka… Ko Rasel Krav zmaga in ko v zadnjem dihu pove, kaj želi da se zgodi z rimsko republiko itd., takrat sem vedno na robu joka. Najbrž gre za kombinacijo glasbe, fantastične igre nastopajočih in seveda prekrasnih posnetkov. Ali pa sem pač mevža, tudi tega ne izključujem.

Vsekakor pa so se mi orosile oči včeraj. Po dolgem času sem uspel pogledati večerni (nočni) dnevnik oziroma poročila. Dobil sem že tudi grozljive fotografije s terena, natančneje iz Škofje Loke ob 13:30. Gledal sem poročila in videl ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili delu in s trudom lastnih rok med urami znojenja tudi nekaj ustvarili, potem pa pride sodni dan, ulije se dež in vse (dobesedno) splava po vodi. Grozno. Nepredstavljivo. Si in nisi. Naslednji trenutek vse premoženje, vse za kar si delal in na čemer si gradil – izgine. Pa še kaj nimaš narediti! In ko je neki starejši gospod s hripavim glasom polnim obupa začel razlagati, kaj vse so izgubili in kako so za to (malo) kar imajo, garale 3 generacije, so se oči orosile še meni. Nepojemljivo se mi je zasmilil. Še vedno ne dojemam katastrofe, ki se je zgodila tem nesrečnim ljudem, vsega skupaj slabih 50 kilometrov stran.

In ko zvem takšne krute reči bi najrajši samega sebe dvakrat kresnil čez gobec, saj sem še dan pred to vremensko ujmo jamral, kako mi npr. v prenosniku piska in škriplje ventilator. Tako zelo nepomebno in malenkostno postane vse skupaj, če se skušam vsaj približno postaviti v kožo vseh teh revežev, ki so v Železnikih izgubili vse. Prekleto bedno sem se počutil.

Da pa ne bi mahal samo po sebi, bi mimogrede primazal še eno pristojnim, ki skrbijo za Cigane. Medtem ko si oni dobesedno izbirajo kakšno barvo strešne kritine bodo imeli in kakšno zasteklitev, se ljudem, Slovencem, ki dejansko garajo, plačujejo davke in mesečno prispevajo v državno blaginjo, mnogokrat ne povrne niti osnovnih stroškov, kaj šele, da se jim postavi novo hišo. Že sedaj mi vsa ta zadeva smrdi in sklepam, da bi marsikdo izmed prizadetih, ko spremlja štorije z Romi po TV, zavihtel pest. In zelo kmalu postane jasno zakaj so že včeraj v Ambrus za nedoločen čas poslali dodatne okrepitve specialne policije…