Arhiviranje starih knjig, zvezkov, zapiskov ipd.

Kot logična posledica diplomiranja sedaj sledi urejanje predalov in drugih kotičkov sobe, kjer se nahajajo materiali povezani s faksom. Najprej se bom lotil predalov na desni, potem predalov ob kopalnici, sledili pa bodo še vsi predalniki pri TV kotičku. No in nenazadnje – izpraznil bom svoje ekspedicijske sani, v katerih se trenutno nahaja vseh pet letnikov univerzitetnega programa FS.

Oh, te ekspedicijske sani so tudi štorija zase. Če samo pomislim kako neverjetno srečo sem imel in kako neizmerno bedast nakup je to bil. Gre namreč za plastične ekspedicijske vlečne sani, ki se jih uporablja pri pretovarjanju tovorov po ledenikih in snežnih poljanah na Aljaski. Sam sem jih nameraval uporabiti kdaj pri nas v Sloveniji, če bomo šli kam pozimi v gore šotorit. Kakšna kozlarija!

Sani sem kupil in jih naročil onkraj luže. Po teži sodeč naj bi poštnina ne bila draga, same sani pa so tudi navadna plastika, tako da so stale nekje okrog 40 dolarjev. Ko so jih že odposlali, sem za vsak primer preveril kakšna bo cena poštnine na DHL. V trenutku sem prebledel. Izračnu namreč temelji na t.i. “volumetrični teži”, torej ne zgolj 10 kg ali pa 1,5 m dolžine, temveč volumen -embalaže! pomnožen s težo. Na koncu 10 kg nastane 90 kg. Lahko si mislite, da je izračun za poštnino pokazal astronomske številke in že sem z rosnimi 17-imi leti občutil vso grozo, ko mi bo za vedno odvzeta kreditna kartica.

Na mojo srečo pa DHL le ni upošteval uradnega izračuna, ki temelji na zgoraj omenjenem principu, ampak mi je obračunal povsem normalno ceno za poštnino in to je bilo vse. Sreča nazarenska!

Še nekaj povem o saneh – uporabil jih nisem nikoli, v njej se že mnogo let nabira prah, doslej pa so s pridom služile arhiviranju starih zapiskov, kakšnih knjig in podobnega. Sedaj pa se ubadam s tem, kam bom z vsemi papirnatimi materiali, ker bi jih rad zapakiral in odnesel nekam v kakšno staro garažo.

Sani bom najbrž obdržal in jih ponudil nečakom za sankanje.

Oktobrska številka revije Šport

Zaključena in postavljena je oktobrska številka revije Šport, ki je kot vedno bogata z raznoraznimi športnimi in z zdravim ter aktivnim načinom življenja povezanimi vsebinami.

Ta zadnja številka mi je osebno še posebej pri srcu predvsem zaradi postavitve in dizajna, ki je, kot boste bralci lahko opazili, v tej številki še posebej dober! Vsaj sam sem takšnega mnenja…

Pa naj bo in že 5 dni pred uradnim izidom revije (ponedeljek, 1. oktobra) poglejte, kakšna naslovnica tokrat krasi revijo Šport.

Pa še to – za tiste, ki se s plezanjem ne ukvarjate in ne veste kdo je najboljši športni fotograf. Fotograf je kdo drug kot Samo Vidic. Njegov portfolio si lahko pogledate na www.onlysamo.com

Zimo imamo rajši

Kljub majhnemu številu glasov, je med anketiranimi zima v vodstvu! Torej lahko le še stiskamo pesti, da bo jesen kratka in da kmalu napoči mraz, da pade sneg (veliko snega) in da bo letošnja zima spet zima, da se reče. Čas bi že bil…

Ideja za rekreacijo za vikend

Porodila se mi je super ideja. No vsaj zdi se mi tako. Za vikend, soboto ali nedeljo (morda kar oba dneva), se bomo s par kolegi odpravili na rekreacijo. Mahnili jo bomo v Železnike se ustavili tam, kjer bo največ blata, svinjarije in težav, povprašali komu lahko pomagamo in kako – potem pa lopate v roke in delat. Škodilo ne bo, najbrž bo kdo celo vesel naše pomoči, pa četudi ne – bomo vsaj sami zase vedeli, da smo pomagali.

Kaj je boljšega kot pomagati nekomu, ki pomoč potrebujem pri tem pa poskrbeti še za telesno aktivnost in rekreacijo.

PS: Pa še zabavno bo!

EDIT:

No evo, pa ko sem ravno mislil, kako bi bilo fajn in kako dobra ideja je… Sem prebral tole:

“G. Bogataj, predsednik Civilne zaščite, je na Valu202 pravkar povedal, da toplo odsvetuje nekontrolirane skupine, ki bi rade pomagale pri pospravljanju razdejanja v Železnikih in okolici. Svetuje najavo organiziranih skupin, da imajo lahko neko kontrolo in pravo razporeditev pridnih rok po lokacijah. Glavni razlog je otežen dostop in nepotrebno zasedanje ceste do Železnikov.”
“Kolegu iz Železnikov je ‘odneslo’ bajto in ko sem mu ponudil pomoč je dejal, da je folka tam zvrhano kapo in bi dodatna sila kvečjemu škodovala in delala kaos…
Bolj bi baje rabili mehanizacijo. Poleg tega je (vsaj avtomobilski) dostop zaradi pojava kriminala (Cigani!) baje omejen na lokalno prebivalstvo… ”

Ko se ti orosijo oči…

Pravijo, da obstaja več oblik solz. Tako poznamo solze žalosti, solze sreče in veselja, solze ob bolečini in še dva ali tri tipe, ki se jih ne spomnim več. Zase mislim, da nisem jokica ali cmera – nenazadnje sem moški, se mi pa vseeno kdaj orosijo oči, pa tudi zajokal sem že. Tako na primer sem jokal, ko sem bil mlajši in ob kakšni res hudi bolečini (kot posledici padca), pa potem kasneje zaradi kakšnih žalostnih reči, ki se hočeš nočeš pripetijo, pa potem spet od simpatičnosti, ko so se mi nekoč orosile oči, ko sem smeje gledal Nike med kobacanjem, in nenazadnje seveda skoraj vedno jokam (ali pa se vsaj težko zadržujem) tudi ob koncu filma Gladiator. Ne vem kaj mi je, ko gledam ta film, ampak vedno na koncu, ko “Raselu Kravu” pod lopatico tisti zoprnež, ki igra Cezarja, zapiči zastrupljeno puščico, potem pa se začne njuna bitka… Ko Rasel Krav zmaga in ko v zadnjem dihu pove, kaj želi da se zgodi z rimsko republiko itd., takrat sem vedno na robu joka. Najbrž gre za kombinacijo glasbe, fantastične igre nastopajočih in seveda prekrasnih posnetkov. Ali pa sem pač mevža, tudi tega ne izključujem.

Vsekakor pa so se mi orosile oči včeraj. Po dolgem času sem uspel pogledati večerni (nočni) dnevnik oziroma poročila. Dobil sem že tudi grozljive fotografije s terena, natančneje iz Škofje Loke ob 13:30. Gledal sem poročila in videl ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili delu in s trudom lastnih rok med urami znojenja tudi nekaj ustvarili, potem pa pride sodni dan, ulije se dež in vse (dobesedno) splava po vodi. Grozno. Nepredstavljivo. Si in nisi. Naslednji trenutek vse premoženje, vse za kar si delal in na čemer si gradil – izgine. Pa še kaj nimaš narediti! In ko je neki starejši gospod s hripavim glasom polnim obupa začel razlagati, kaj vse so izgubili in kako so za to (malo) kar imajo, garale 3 generacije, so se oči orosile še meni. Nepojemljivo se mi je zasmilil. Še vedno ne dojemam katastrofe, ki se je zgodila tem nesrečnim ljudem, vsega skupaj slabih 50 kilometrov stran.

In ko zvem takšne krute reči bi najrajši samega sebe dvakrat kresnil čez gobec, saj sem še dan pred to vremensko ujmo jamral, kako mi npr. v prenosniku piska in škriplje ventilator. Tako zelo nepomebno in malenkostno postane vse skupaj, če se skušam vsaj približno postaviti v kožo vseh teh revežev, ki so v Železnikih izgubili vse. Prekleto bedno sem se počutil.

Da pa ne bi mahal samo po sebi, bi mimogrede primazal še eno pristojnim, ki skrbijo za Cigane. Medtem ko si oni dobesedno izbirajo kakšno barvo strešne kritine bodo imeli in kakšno zasteklitev, se ljudem, Slovencem, ki dejansko garajo, plačujejo davke in mesečno prispevajo v državno blaginjo, mnogokrat ne povrne niti osnovnih stroškov, kaj šele, da se jim postavi novo hišo. Že sedaj mi vsa ta zadeva smrdi in sklepam, da bi marsikdo izmed prizadetih, ko spremlja štorije z Romi po TV, zavihtel pest. In zelo kmalu postane jasno zakaj so že včeraj v Ambrus za nedoločen čas poslali dodatne okrepitve specialne policije…

Alpinistična šola

Tudi letos organiziramo Alpinstično šolo Freeapproved 2010/2011

Podroben opis je tukaj, za vse dodatne informacije pa se lahko pravtako oglasite na alp.sola[afna]freeapproved.com ali se prijavite tukaj.

Vabljeni na uvodni predstavitveni sestanek, ki bo v sredo, 6. oktobra 2010 ob 19. uri v zgornjem nadstropju kavarne Sputnik na Viču.

Alpinistična šola Freeapproved