To je preizkus objave iz OneNote 2007

Ali je to res lahko tako preprosto uporabljati ?! Malo neverjetno se mi zdi, da bi delalo, ampak vseeno preizkusim. Namreč to pošilja zapise v Blog direktno iz OneNote 2007.

EDIT: Neverjetno… Zadeva dela ko šus! Program OneNote 2007 me je navdušil še preden sem ga zares dobro preizkusil..

Slabo vreme je včasih tudi koristno

Pravzaprav ni neposredno koristno za karkoli, pač pa zato, ker ko je vreme slabo – kot npr. danes – takrat se laže posvetim tistim manj prijetnim rečem. Včasih npr. študiju, urejanju kakšnih zapuščenih kotičkov sobe ali kaj podobnega. No danes je bil dan naravnan povsem akademsko in tako sem skupaj spravil kar nekaj novih, ta “bolj zoprnih” strani diplome.

So pa danes prav gotovo veseli gobarji. Tisti najbolj zagrizeni počakajo na prve kaplje, ko voda pronica v podlago in se iz zemlje začno poganjati takšne in drugačne celuloze polne rastline brez listnega zelenila, navadno s klobukom in betom.

Sam nikakor ne ločim med različnimi vrstami gob na pogled. Prav brez težav bi mi kak zlikavec podtaknil “drugačno-od-rdeče” mušnico in že bi hvalil kako je dobra. Znana pa mi je teorija. Na vikendu od babice in dedka, že pred mnogimi leti, sem namreč bral nekatere dedkove knjige. Poznam torej kakšne oblike gob obstajajo, kar mi seveda v praksi prav nič ne pomaga. Npr. tipične oblike so: betičaste gobe, ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae; potem so cevaste gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka plast s cevkami, kjer nastajajo trosi; pravimo jim cevarke. Obstajajo pa še lističaste gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka lističe, na katerih nastajajo prav taisti preklemanski trosi.

Zakaj preklemanski? Zato, ker te trosi šibajo z vetrom povsod naokrog in se po daljših obdobjih vlažnega, mokrega vremena ustavijo na našem vrtu. Kaj sledi potem, si lahko predstavljate.

PS: Aja, pa na našem vrtu še nikoli niso pristali trosi užitne gobe, vsaj če sem primerjal gobo na vrtu s fotografijami v gobarski knjižici.

Protikadilski zakon

Navadno zakoni nekaj prepovedujejo in omejujejo, so nadležni ali pa povsem odveč. Tudi z zadnjo novelo zakona, torej t.i. “protikadilskim zakonom” ni nič drugače, le da tokrat “selektivno” omejuje in je odveč zgolj kadilcem.

Najbrž me bo kakšen zagrizen kadilec še preklinjal, ampak me vseeno ne bo prepričal, da bi razmišljal drugače.

Protikadilskega zakona sem vesel! Dobesedno. Nič več me ne bodo pekle oči v kakšnih zaprtih prostorih, kjer je pogosto od kadilcev oziroma cigaretnega dima neznosno zadušno. Nič več ne bodo smrdele obleke, lasje, koža in sploh vse, kar se sočasno nahaja v prostoru s kadilci. In nenazadnje se tudi pljuča nekadilcev ne bodo po nepotrebnem svinjala s katranom, nikotinom in vsemi ostalimi (dokazano) škodljivi zadevami, ki jih cigarete in dim povzročajo.

Končno bi torej lahko rekel, da so nekaj pametnega v parlamentu sprejeli in sicer po načelih skupnega dobrega. No, spet – kadilci se ne bodo strinjali, da je dobro za vse, a če pogledam iz druge strani. Mnogi bodo kajenje opustili ali vsaj skušali opustiti, spet drugi bodo še bolj besno kadili in se na vse pretege trudili, da bi zakon spodnesli.

Močno upam, da ne bo uspelo in da se bodo vsi še bolj začeli zavedati pomena zdravega življenja, ki (za nekatere – žal) ne vključuje cigaret. Razvada gor ali dol – škodljive so.

PS: Pa še telefonska številka: 01/ 280 38 20; na to telefonsko številko zdravstvenega inšpektorata bo potrebno kot kaže kar precej klicati, saj kot slišim in vidim se povsod pridno “goljufa” in ne upošteva zakona.

Rak na pljučih

Naslovnice revije Šport

Za test galerije in kako se da fotografije pametno vključiti na stran sem izbral nekaj minulih naslovnic revije Šport.

Zavarujte se pri tujih zavarovalnicah!

Pravzaprav ni več kaj dodati, vseeno pa lahko naredim še “copy paste” mojega replyja na vsa možna babja pričkanja na strani Gore – Ljudje.

Moja objava na Gore-Ljudje oziroma pripomba na tole objavo.

“Ko vse pogosteje prebiram diskusije in vse daljše pogovore na temo zavarovanja, plačevanja stroškov ipd., se vprašam – zakaj sploh komplicirati?!

Preprosto obiščite stran Alpenferein.at

Postanite član, izberite si katerkoli odsek želite in to je to. Prejemali boste še relativno zanimiv bilten oz. glasilo in bili zagotovo zavarovani do primerno visoke vsote – povsod. Poškodovani ali ne, rdeči ali črni, suhi ali debeli. Zavarovalnici je povsem vseeno, da je le pri zavarovancu XXXX zelena puščica in status “PLAČANO”.

Sicer osebno nisem izkusil kako “v praksi” zgleda zavarovanje in kakšni so postopki, mi je pa o tem govoril prijatelj iz sosednje Avstrije, kjer je imel člansko izkaznico (in zavarovanje).

Ko so ga rešili in prepeljali v bolnico zaradi ozeblin, so ga najprej prijazno oskrbeli, zatem pa kmalu povprašali po zavarovanju. Ker (planinske članske) izkaznice ni imel s seboj, povedal pa je, da je član “Vereina Stubai”, so odgovorni preverili njegovo članstvo, dobili številko izkaznice in takoj zatem klicali na zavarovalnico. In to je bilo vse. Ni se več ukvarjal z ničemer (razen z okrevanjem).

Zadnje na kar bi kdorkoli v stiski moral pomisliti je pa to, koliko ga bo stalo, če mu rešijo življenje! Popolna bedarija, zlasti zato, ker je povsem brez potrebe. V Avstriji imajo to že dolgo rešeno in če (dokler) tega ne uredijo še pri nas, bo pač vse več članov v Avstriji. In verjemite, če ne prej, bodo to področje na PZS uredili takrat, ko bo zaradi podobnih reči začelo članstvo upadati.

PS: Pa še ena (sicer ne pravična prednost) avstrijske izkaznice, ki sem jo izkusil v Franciji… V koči vas bodo razporedili v (ogrevano) sobo z “zahodnjaki” in ne v mrzlo z vzhodnjaki. Žalostno, a resnično. “

Uspešna nadgradnja?

Pred kratkim sem posodobil kodo svojega bloga. Zdaj pa mi je vse skupaj sumljivo, ker že kar na 1. žogo vse deluje kot je treba. Prepričan sem namreč, da je nekje nekakšna finta in da bo v kratkem vse skupaj padlo dol. Morda pa tudi ne… Bomo videli?!

1. dodatek
Aha – tole sem dopisal ekstra. So se že pojavile prve težave in sicer spet je cel kup reči v angleščini namesto slovenščini. Tako da bom spet moral po kodi šraufati :(

2. dodatek
Še tole dodam… Na živce mi gre tista celotna stranska vrstica, ker je preveč razdrobljena in bom moral po vseh možnih datotekah spet iskati rešitev, kako vse skupaj stlačiti v eno vrstico.

Pod Reško planino dvakrat pošteno

Danes sva se s Kenom (kdor še ne ve, kdo ta atletska oseba s tem nadimkom je, naj prebere tole) odpeljala proti vzhodu. Prav počasi, kot dve stari razjahani kravi, sva se zgodaj dopoldan odpravila vertikalnim dogodivščinam naproti. Tokrat je izbiral Ken – in izbral je plezališče pod Reško planino.

Sam nisem prav pretiran navdušenec plezanja v plezališčih in v splošnem ne preveč zagrizen obiskovalec le-teh, a sem danes vseeno odšel z veseljem. Prejšnji večer sem še kar pozno v noč pridno tipkal že-ne-vem-katero stran diplome, in mi je najbrž tudi zato bolj prijala neka bolj ležerna rekreacija.

Spoznal sem tudi, da se Tadeja (ups, izdal sem kdo je Ken) drži ena posebna zla sila oziroma da je uročen. In sicer – zaradi njega se človek vedno izgubi. Če že ne v steni, pa vsaj na poti do tja. No, pa le ne na poti – mimogrede, prek, čez, okrog Žalca in še enkrat vse skupaj, sva se izgubljala kot nora – izgubila sva se tudi na dostopu. Tadej je na vsak način hotel nek sektor, za katerega še vedno sklepam, da ne obstaja.

Tako nama je povedal tudi Bedancu podoben gozdni mož, ki je urno priskakljal mimo naju. Bosonog, a za primer napada medveda opremljen s kangljico JUB, ki jo je nosil okrog pasu. V njej je hranil še povsem nove šprinterke – natikače YASA iz leta 1972. Ko je tudi on – kot lokalni poznavalec – rekel, da ta sektor ne obstaja, sva odkolovratila nazaj navkreber. Nazaj k prvemu sektorju, ki nosi ime “nad kapelico”.

Prav presenečen sem ugotovil, da pravzaprav niti ni slabo. V miru sva uživala in splezala kakšnih 5 smeri, ko sva se preselila k nekoliko težjim. Ves zaripel sem v ne vem katerem poskusu komaj odtelovadil prek previsa brez pravih oprimkov, že je Tadej dobil idejo, da se preseliva še k težjim smerem. Tudi prav, sem si rekel in odracal za njem nekam v hosto.

No, potem pa tudi jaz ne bi bil jaz, če si ne bi izbral kar sem si – smer, ki mi je že od daleč zgledala precej nemogoča. Zlasti za moj trenutni nivo (ne)uplezanosti. Pa sem se vseeno zakadil in se po precej grdih izrečenih besedah, telovadbi, inovativnih in ilegalnih ter nemogočih gibih naposled prebil do vrha neke previsne plošče z mikro oprijemi. Pa niti ni bil problem previs, niti ne mali oprijemi, marveč velika razdalja med njimi, ki jih niti opica ne bi zagrabila brez, da bi ji od strahu zaprlo blendo na 22. Bila je to smer z oceno 6c+.
Ko je svoje čarovnije odcopral še Ken, sva imela vsega poln kufer in si rekla, da slabše skoraj ne more biti. No in sva zavila v še eno 6c+ na podlago kakšnih 8 smeri pred tem. Aja, pa še od zadnje smeri sem imel podlahti tako navite, da si niti Fruca nisem uspel odmašiti.

Ken je s svojimi atletskimi gibi in gromozanskimi “bodlni” odtelovadil, se prestopal, mencal in naposled vseeno vpel prašička na vrh smeri. Mimogrede, za tiste, ki spremljate blog in niste plezalci, prašiček je nekakšna jeklena obesa zvita v obliki prašičkovega repka. Prek tega se vpne vrv, potem pa se spusti nazaj pod smer. Ampak ne! Kot da še ne bi bilo dovolj, Tadej sklene, da bova plezala še naprej. In kar naenkrat se znajdem z vrvjo nad sabo in že ji sledim in plezam. Neuplezanemu mi top-rope prav nič ne škodi – prej obratno.

Naslednji raztežaj sem moral splezati jaz. In bil je poln dreka! Dobesedno! Kot da bi vsi preklemanski ptiči v Sloveniji hodili na sekret prav tja. In to brez pretiravanja, saj je bilo tam gori vsaj 10 vrst iztrebkov; to je 10 različnih barv, 5 različnih oblik in kakšne 3 različne granulacije oz. stopnje homogenosti ali trdote.

Vprašali se boste, kako vendar vse to vem in da gotovo nakladam. Oooooo, ko bi vsaj! A glej ga zlomka, prav v tistem najbolj strmem, najbolj neizprosno izpostavljenem prestopu, prav tam – je bil eden in edini prijem. In na tem prijemu so se kar bohotili prej omenjeni bobki, žogice, gliste, kače in zmazki. In tako mi ni preostalo drugega (če seveda nisem hotel omahniti v globino), kot da zamižim in zagrabim. In v teh pičlih nekaj metrih sem torej zlahka ocenil vse prej našteto.

Ko sem le prebrodil to ptičje sranje, me je čakal še neroden prestop v desno. Od mencanja niže spodaj, so bile moji podlahti že tako utrujene, da sem samo še po čudežni sreči brez padca prilezel do varovališča. Ko sem se končno vpel, sem preklel vse kar nosi perje in leta po zraku. Pa še Tadeja, da me je poslal naprej v to posrano smer.

No in tako se je plezalna avantura končala. Čakala naju je le še ovinkasta pot domov, proti sončnemu zahodu…

Nove zadolžitve pri diplomskem delu

V petek sem bil na sestanku s profesorjem – mentorjem za diplomo. Kot sva ugotovila, bo zaradi relativno zanimive tematike in uporabnosti dobljenih zaključkov analize in optimizacije, poglobljenost še nekoliko večja, predvsem pa še širše zasnovana in podkrepljena z več teorije. Tega slednjega – teorija – sicer nimam ravno najraje, a pač sodi zraven.

Kot kaže me torej ta vikend čaka razmigavanje prstov po tipkovnici.

Čakanje je huda reč

Že pred časom sem se opogumil in naročil novo makino. Tokrat s touch-displayem in ostalimi “state of the art” gadgeti.

Naročilo je bilo sprovedeno že daljnega 18. julija, predvideni rok za pošiljanje iz tovarne pa 1.8. A kot kaže, se bo zavleklo. Problem je bojda enak kot pri nadebudnežih čez lužo. Zaslone z SXGA+ resolucijo in povrh vsega občutljivimi za dotik ter dimenzij 12 palcev je težko dobiti in se zaradi tega naročila pomikajo in odmikajo.

Kakorkoli že, upam, da bom vsaj do konca poletja dočakal težko pričakovano igračo…

Likanje srajc

Danes sem med pospravljanjem omar naletel na nekaj ne-zlikanih srajc. Čeprav sem bil že večkrat poučen, kako se stvari streže – mi je znova vse skupaj predstavljajo neznanski problem.

Počutil sem se podobno nemočnega kot ob prvem roku izpita Matematike 4 na faksu pred leti. Karkoli sem poskusil, vedno enak rezultat. Pri matematiki napačen postopek in rezultat, pri likanju srajce očitno enako. Cilj je bil vedno enak – ena močno zalikana debela guba, ki se je potem ni več dalo odstraniti. Ko sem porabil ves bonus nezlikanih srajc in bil pri vseh neuspešen, sem enostavno obupal in vse skupaj zagnal v pralni stroj na super hitri ekonomični program ponovnega mečkanja (a enakomernega).

Sedaj se srajce sušijo, jutri oziroma za vikend pa bom kot kaže moral ubrati manj matematični ali pa bolj metodičen pristop. Teorija in izpeljave Taylorjevih vrst, drevesa in analitika mi pri likanju srajce ne bodo pomagali. To vem.

Follow

Get every new post delivered to your Inbox.