Bled, golf in dež!
8. junij 2007 Oddaj komentar
Danes se je zgodil že 5. mednarodni IBM golf turnir. Z revijo Šport smo sodelovali kot sponzorji, zato je bilo prav, da sva z Grego zapeljala na Gorenjsko.
Gor grede je vreme dobro kazalo, a vsi upi in želje po dnevu brez ploh so se kmalu razblinili. Ker ne Grega ne jaz (še?) ne igrava golfa, sva dogajanje na precizno pristriženi travi spremljala iz sence, srebajoč primerno ohlajen sok.
Ker so se vsi raztepli po nekaj hektarjih golf površin, sva zavila še v “fotografsko bazo” na Bled. Zakaj bazo? Zato, ker z našim urednikom fotografije, Samom Vidicem v “bazi”, ki ima sicer uradni naziv Art Cafe, pridno izbiramo naslovnice za revijo Šport. Zakaj prav tam? Ker imajo Wi-Fi hotspot, kajpak.
Dežne kaplje, sprva v velikosti mravljic, že nekaj minut kasneje pa v velkosti gromozanskih hroščov, so naju naposled pregnale. Saj poznate omenjene hrošče, ne? To so tiste nepridiprave leteče žuželke, ki jih slišiš kot leteče “bombnike” že ko so 5 metrov stran. Ko pribrnijo mimo ušes, pa ni prav nič nenavadnega, če za nekaj sekund oglušiš. No, osebno oglušim ne, od strahu pa vsekakor odrevenim. Razlika torej ni velika.
Kot se za petek spodobi, si nisem mogel kaj, da nisem zavil v še zadnje čase priljubljeno CTK (centralno tehniško knjižnico). Ker je bila ura pozna in štejemo zadnji dan v tednu, s prostorom tokrat ni bilo težav. Zavzel sem najbolj zakotno in odročno mizico, izvlekel prenosnik in z nekaj klilki pričel z nadaljevanjem dela na diplomi. Sedaj je že pošteno izpiljen prvi del, analiza – kmalu pa se začne še zaključni del – optimizacija porabe energije.
Zdaj pa počakam, da se zunaj posuši in upam tudi ohladi – potem pa na skakače! Jihaaaa!
PS: Tadej iz društva FreeApproved (saj veste… tisti z močnimi bodlni, tak… atlet! Pa baklave megastično dobre peče) mi je pravkar sporočil dobro vest – kmalu bo uredil zame novega PONYja! Odlično! Še malo in bridko protipravno odvzetje mojega starega kolesa bo pozabljeno.
PPS: Tadej mi je pravkar polaskal tudi s tem, da na skakačih zgledam kot noj! Tokrat bom pri barantanju za ceno kolesa za kazen bolj stiskaški! Ha!
V steni med plezanjem, ko je pod ta zadnjo 1000 in več metrov ta strah doživljam drugače, na skakaču, pičla 2 metra visoko, pa me je pošteno strah… Najbrž zato, ker se še ne počutim suverenega in je to “varno” poskakovanje zelo labilno stanje.
