Zakaj toliko debelih otrok? So krivi starši?

Ker mi je koncentracija ob učenju za morebitni ustni zagovor izpita že povsem popustila, se bom za nekaj minut predal filozofiranju o debelosti. Pa ne debelosti v splošnem, marveč o debelih otrocih!

Pred dobrimi petnajstimi leti, torej tam nekje na sredini osnovne šole, sem se veliko družil s prijatelji s soseske in bližnjih ulic. Igrali smo košarko. Zelo pogosto, predvsem pa od jutra do večera. Ko je bilo konec jeseni že res zelo mraz, tako zelo, da se prsti niti po večurnem igranju niso povsem ogreli, smo z igranjem zaključili. Zatem smo imeli navado, da smo se klepetaje sprehajali v krogih okrog naselja v katerem smo živeli. Razpredali smo o vsem mogočem po dolgem in počez. Bilo je zabavno in lepo.

In prav iz teh uvodnih besed se mi poraja živi spomin na starega prijatelja, ki mu bom zaradi diskretnosti nadel lažno ime. Naj bo Medo. Dobrodušen, dasihravno včasih malo hinavski poba, je imel povsem normalno telesno konstitucijsko zasnovo. Po tem, kolikor sem ga poznal, je imel (v začetku) tudi prehranjevalne navade povsem ustaljene.

A vendar se je začel pospešeno rediti. Pa ne zato, ker bi si sam tako vroče želel čokolade in ostalih sladkarij, pa tudi ne zato, ker bi pri kosilu pojedel 1 kg krompirja in 3 zrezke. Vsekakor ni bil “sam kriv”, da se je redil – razlog tiči drugje! Krivi so bili njegovi starši!

Še danes se živo spominjam, kako je ob vsakem krogu, ki smo ga napravili okrog naselja, izza vogala hiše priskakljala njegova mama in rekla: “Medo, izvoli sendvič!”. In že je cmokal in vase tlačil žemljo, na debelo obloženo s sirom in s še debelješim slojem Poli posebne salame.

A glej ga zlomka. Prehodili smo nov krog okrog naselja, in njegova mama je spet veselo priskakljala iz hiše. “Tukaj imaš Medo, da ne boš lačen”. Lačen, kako že?! Že takrat se mi je vse skupaj zdelo kar nekam čudno – zakaj za vraga rabi dva sendviča, če pa je bil že prejšnji s 4 cm debelo “filo” precej zajeten in bi vsekakor zadostoval za 10 min hoje.

Najbrž si že lahko predstavljate, kaj je sledilo po tretjem krogu hoje? Sendvič! Nič tanjši in nič manjši kot prejšnja dva. Medo pa je samo pokimal svoji mami in že kmalu zatem je sendvič začel izgubljati svojo obliko v njegovih ustih.

Da bo mera polna, naj povem še eno, meni predsvem danes povsem nerazumljivo dejstvo. Stara sta mu za njegov (mislim, da 11.) rojstni dan kupila 5 kilogramski sod Chio Chipsa! Ker najbrž vsi poznate, kako tenko narezan je čips, in da je v veliki vrečki, ki jo kupite v trgovini, zgolj 250 gramov tega mastnega krompirja, si lahko predstavljate, da je 5 kg sod čipsa dobesedno sod!

Prijatelji se kar nismo mogli načuditi temu “kul” darilu, nikomur pa ni prišlo na pamet, da bi to dejansko pojedel. No… Medo je to v dobrem tednu pospravil! Prav do zadnjega!

Da ne bi pretiraval s podrobnostmi in ostalimi detajli, ki konec koncev niso tako pomembni za razvoj razmišljanja, se bom usmeril na sam srž današnjega blodenja.

Kdo je kriv za to, da so nekateri otroci – vse več jih je! -, debeli?

Če pustim ob strani tiste redke, ki so zares ubogi in jim je narava namenila slabo gensko zasnovo, ter tiste, ki so zaradi raznih hudih psihičnih pritiskov ali morebiti celo obolenj pridobili prekomerno težo – gre za debelost pri otrocih največkrat kriviti starše!

Otrok je pač otrok. Ni samostojen in tudi samostojno ne izbira kaj bo jedel, vsaj ne, ko je majhen. Namesto, da bi mu pustili, da se zunaj igra in teka naokrog, ga silijo in pitajo s hrano, mu zato, da ni “siten” v uteho ponudijo sladkarije in podobno. Zakaj je Medo vsak “krog” dobil v roke potisnjen sendvič? Od skrbi, da bo od lahkote upešal – dvomim?! Zakaj torej, če niti ni izrazil želje. Čips – oh, ta je bila sploh bosa. Vem, da se komu že poraja pomislek, češ – zdrava hrana je draga. No, vsekakor je posebno naročilo špecialnega 5 kg “limited edition” Chio Chips soda s čipsom drago darilo. Ali pa vsaj dražje kot npr. (če že mora biti hrana) košara sadja ali zelenjave, čeprav se strinjam, da 11 let staremu otroku košara kolerabe, zelja, korenja in krompirja ni tako “kul” kot kičasti rdeči sod mastnega čipsa.
Vse preveč otrok vidim debelih. Pa ne takšnih, ki bi bili “upravičeno” debeli. Moje osebno mnenje je, da so “upravičeni” tisti, ki so debeli proti svoji volji in je debelost posledica takšne ali drugačne zdravstvene/konstitucijske zasnove. Takšni se mi po svoje celo smilijo, ker proti temu ne morajo nič. Na drugi strani pa je neupravičeno debelih vseh 99% ostalih, ki so samo – debeli!

Vse prevečkrat vidim ali slišim kakšno mamo ali očeta, kako otroku reče: “Ne teči, ker boš padel”, “Ne skači, ker je nevarno!” ali pa “Ne boš hodil na košarko, ker si lahko zviješ prst”. Namesto, da bi otrok divjal okrog, pa mu samo zato, da bi bil “srečen” – kupijo Playstation in ostalo plastično navlako, da lahko sedi pred televizijo in računalnikom in cele dneve “na varnem” uživa udobje doma in konstantne prisotnosti takšne in drugačne “hitre” nezdrave hrane.

In debelih otrok je (statistično podkrepljeno) vse več!