Na napakah se učimo… Oziroma naj bi se!

Načeloma ta pregovor velja za vsakega posameznika. Mislim celo, da je to kot produkt evolucije prisotno tudi pri živalih “nižjega ranga”. Na tem principu se tudi pes ali mačka (no slednje najbrž niti ne) naučijo, da če smrdljivi rjavi kupček napravijo sredi dnevne sobe – to ni prav. Ni piškotka. Če kupček naredijo tam, kjer naj bi ga – hopla, pa je Pedigre Pal v pravtako smrdljivem gobčku. Dejstvo torej ostaja, da se na napakah učimo!

Pa poglejmo kako je s temi napakami pri meni. Kot sem že v nekaj objavah zapisal, me zadnje dni razveseljuje in zabava skakač. Tako kot prejšnje dni sem si igrače tudi danes namestil na tace. Še prej sem se odpeljal na končno postajo avtobusa številka 6 pri Dolgem mostu. Na živce mi gre, če me gledajo kot da bi padel z lune. In sosedje in otroci tako bolščijo na “invalida na hoduljah”, da se je bolj smotrno umakniti. Tokrat torej na končno šestice.
Izberem primerno lokacijo in začnem s poskoki. Sprva počasi, da se ogrejem. Kmalu zatem pa že bolj pogumno. Napredek je očiten in po vsega nekaj urah od prvega srečanja s skakači, že letim visoko po zraku. Medtem prideta tudi Arne in Bor. Začudena in navdušena nad zanimivo igračo me opazujeta kako šibam levo desno in poskakujem kot nekakšen kenguru.

Zabave je kmalu konec. Spet me matra, da bi poskusil s šprintom na teh “hoduljah” in telo me kmalu prehiti – noge ostanejo zadaj in s kakšnih 20 km/h kot sem dolg in širok pristanem na neizprosno trdem asfaltu. No – asfalt bi bil še celo blagodejno mesto za pristanek, če ne bi imel velikanske smole in pristal na točno tistem mestu, kjer so nepridipravi razbijali avtomobilsko steklo. Kot britev ostri koščki avtomobilskega stekla, enakomerno raztreseni na nekaj kvadratnih metrih, kjer je bil moj “landing zone”.

Pa posledice? Zahvaljujoč zaščiti na komolcih in zapestjih zanemarljive. Še celo šivati najbrž ne bo treba – šive namreč s pridom nadomeščajo t.i. “proxi-strip” obliži.

In kako lahko zaključim? S tem, da se na napakah učimo vsekakor, ampak to še ne pomeni, da se kenguruja ne bom več šel. Obratno! Prav jezi me, da mi pri šprintu ne uspeva. In kako drugače lahko to rešim kot tako, da poskusim znova!? Mislim, da takšne (srednje) poti ni.

Današnjo “padalsko” izkušnjo v delnem obsegu orišeta zgornja in spodnja fotografija.

PS: Najlepša hvala Arnetu za zdravniško oskrbo in Boru za dokumentacijo