Moje perspektive
17. maj 2007 Oddaj komentar
Je hudo! In to zelo. Vsak dan, ki mine, ne da bi prijel za knjigo/zvezke in izpiske, je huje. Konec dneva pa imam pred samim seboj občutek krivde. Skrajni čas je torej, da pričnem s študijem predmeta, ki ga v končni fazi nikoli ne bom razumel. Kakorkoli že – jutri zjutraj, v petek, pričnem z akcijo!
17. maj 2007 Oddaj komentar
Uspelo mi je vsaj približno preleteti osnovne napotke in navodila za uporabo Garmin ForeRunnerja. Če bi ocenil tako bolj čez palec, bi si upal trditi, da poznam kakšnih 10% njegovih funkcij.
Danes bom zato premetavanje uteži preskočil in si privoščil tek na prostem. Preizkusil bom program “Fast-Jog”.
Po tem, ko sem vnesel vse parametre kot so teža, višina, starost in podobno, sem preprosto izbral želeni način vadbe oziroma treninga, ForeRunner je vse skupaj po nekih predpripravljenih parametrih in protokolih magično pretvoril v vadbeni program in voila – že tečem!
15. maj 2007 Oddaj komentar
Neverjetno razširljiv je tale sistem, ki ga uporabljam za svojo novo stran. Omogoča mi preprosto vnašanje teksta in – z namestitvijo novega vtičnika – celo filma!
15. maj 2007 Oddaj komentar
“Ja… vem. Bil bi že čas”, se mi vsak sleherni dan iz kotička možganov oglaša vest in vztrajno opominja. Vseh 5 letnikov faksa je minilo kot bi mignil, absolventski staž pa gre h koncu hitreje kot bi si želel.
Z diplomo sicer odlično napredujem, v končni fazi me tudi tema zanima in je konkretno uporabna za kasnejše optimizacije in konkretnemu nižanju stroškov na objektu, ki ga preučujem.
A kaj ko me težita še dva poslednja izpita. Ahhh, kje so tisti časi, ko smo v 1. letniku na 3-4 dni v juniju natrpali vse izpite. In jih k sreči tudi vse opravili, potem pa imeli dolge tri mesece brezskrbnih študentskih počitnic. Niti ne študentskih, ker navadno to pomeni “študij” in pripravo na izpite, temveč takšne, prave. Brezskrbne s poudarkom.
No, letos bom prvič okusil “radosti” statusa zaposlenega. Vsega skupaj dober mesec dopusta, pa še v tem času bo moj ThinkPad vsaj vsak drugi dan trpel moje pritiske na tipkovnico.
Tako, zdaj pa me čaka še nekaj miselnih operacij pri izrisovanju diagramov/grafov pri analizi porabe električne energije glede na zunanje temperature…
Lahko noč.
14. maj 2007 Oddaj komentar
Danes sva z Grego v test dobila povsem novi Garminovi pripravici – Forerunner 305. Ročni inštrument s satelistkim GPS sprejemnikom, ki na roki izgleda zastrašujoče velik, se zaradi neverjetno ergonomične oblike dobro prilega zapestju.
Navodila so debelejša od večine knjig, ki sem jih moral preštudirati v sklopu priprav na univerzitetne izpite, zato bo najbrž še nekaj časa trajalo, preden bom napravico zares znal uporabljati.
Za vsak slučaj sem takoj markiral in vnesel lokacijo stalnega prebivališča. Tako da sedaj tudi brez, da preberem navodila – zagotovo najdem domov!
Obširen test o inštrumentu bom sicer napisal za revijo Šport, bom pa sproti, ko se bom spoznaval s tole neverjetno prikupno igračko, kaj koristnega zapisal tudi v blog.
Lahko noč.
14. maj 2007 Oddaj komentar
Te nočne more s klopi kot kaže še ne bo konec. Danes ob 03:31 se zbudim, saj me neznansko srbi na notranji strani levega stegna. Še preden prižgem luč in si ogledam vzrok srbečice, mi je že jasno, da se je kljub prenekaterim pregledom od nekje prikradel na mojo kožo klop! Ves živčen vzamem pinceto in ga počasi odstranim. Še vsaj uro razmišljam o nočnem pripetljaju in možnih posledicah ter zapletih…
13. maj 2007 Oddaj komentar
Dopoldne sva srečo poizkusila v plezališču Kupljenik. Iz imena bi bilo seveda zelo napačno sklepati, da je plezališče prikupno. Vsaj ob trenutni plezalski formi ne! Splezala sva takorekoč nič, mene – strahopetca, je povrh vsega skrbela tudi gomazeča kolona mravelj, tankovskih črmljev in ostalih neznanih letečih/gomazečih insektov. Po tehtnem premisleku in “tehnično” preplezani smeri (v plezališču se tega ne počne, vsaj če si dober ne), sva pospravila vso šaro in odropotala proti avtu.
Želiva v Bitenj potok. Tako rekoč popoln dan se je še naprej odvijal “popolno”. Kot dva turista v neznanem in nepoznanem kraju sva, upoštevajoč vso prometno signalizacijo, označbe in ostale geografske značilnosti, zapeljala na stransko cesto ali bolje rečeno kolovoz. Skladno z navodili sva iskala nekakšen senik, pri katerem naj bi bila zavila levo na parkiriške. Senika od nikoder, midva pa že krepko več kot kilometer v povsem napačno stran – nazaj proti Bledu. No, kmalu se zares pripeljeva prav do glavne ceste in si dokončno priznava zmoto.
Postopek ponoviva v enakem zaporedju, tokrat upoštevajoč tudi navodila o oddaljenosti 600 metrov. Končno najdeva zaraščen odcep na še ožji kolovoz in kar z avtom vztrajava prav do konca. Po 100 metrih se dokončno ustavi in iz “svežine” klimatiziranega prostora stopiva na vlažna tla in vdihneva soparen zrak. “Saj bo ok,” si rečeva v brk, oprtava smešno lahke “frikovske” nahrbtnike in odcapljava do pod stene.
Takoj si izbereva najbolj strmo in najbolj nemogočo linijo, da bi na koncu dneva vsaj mirne duše rekla: “Saj sva vsaj poizkusila!” A niti do tega ne pride! Ko pričneva z opremo, Tadej opazi prvega klopa. Mimogrede, pred tem se je ravno hvalil, kako letos ni še nobenega dobil oziroma imel na sebi. “Fak, pa še eden”, hudomušno doda. In nekaj trenutkov zatem že oba na pol v smehu, a vse bolj zaskrbljena, štejeva klope, ki gomazijo po Tadeju. A glej ga zlomka, tudi mene niso spregledali. Ko se številka končno ustavi pri 8 (osem klopov po 80 metrih!!), se odločiva, da najbrž brez zaščite danes ne bo preveč pametno plezati s klopi na, okrog, v in pod nama. Hitro pospraviva in že odrožljava nazaj k avtu.
Pri avtu postopek štetja ponoviva. Novih 80 metrov in novih 8 klopov! Tadej vodi, saj jih kratkohlač nase očitno privablja kot magnet! Vse skupaj postane precej neprijetno, ko ugotoviva, da so najbrž še v laseh, za ušesi in ostalih načelno manj “preglednih” mestih. Po tem, ko se kot dve opici, ki si iščeta bolhe, pregledava glavo in vrat za klope, jo odrineva naravnost v Vodni park, potem jest in naposled domov.
Še malo pa bom začel verjeti, da je plezanje nevarno. Pa ne samo po sebi, ampak zaradi 160-ih metrov dostopa in sestopa, kjer na vsakih 10 metrov – dobesedno! – na golo kožoi preži klop. Po možnosti ves okužen…
12. maj 2007 Oddaj komentar
Pravkar mi je uspelo usposobiti zastonjkarski bloggerski sistem WP. Neverjetno dolgo sem potreboval, da sem končno premaknil stare datoteke in vse ostale datoteke, filme in zapise drugam – na Freeapproved.com
Počistil in pometel sem z nekaj GB spletnih predstavitev in vzpostavil tale preprosti sistem, kjer bom občasno kaj zapisal. Ker je časa vse manj, bodo zapisi najbrž bolj redki. In namen?
Težko odgovorim, saj še sam ne vem. Če je spletna stran v prejšnji podobi z nekaj GB posnetih in zmontiranih video posnetkov bila tako obiskana, ni razloga, da ne bi še kdaj česa objavil… No, pa čeprav je trenutna podoba strani sila dolgočasna, mi vsaj omogoča preprost vnos novičk, informacij, filmov… česarkoli že pač.
Se beremo.
